UVOD

Pobuda za ta esej se je porodila ob vsakdanjem pojavu neustavljivega ločevanja, propadanja, razvrednotenja družine kot osnovne socialne celice družbe in civilizacije ter medosebnih odnosov znotraj nje v luči pogubnega potrošniškega načina življenja.

Tradicionalne družinske vrednote, kot so spoštovanje, razumevanje, uvidevnost, odgovornost, sočutje in še kaj, so postale anahronizem (neaktualno za čas, ki ga živimo), sebičnost in odsotnost empatije (celo v patoloških oblikah) pa prevladujoči modus vivendi.

Bralke in bralci, uglašeno in temeljito se poglobite v mehanizme zablod in iluzij, ko je govor o najintimnejših in najobčutljivejših čustvih ali čutenjih, kot sta to zaljubljenost in ljubezen. Vsebina je zgolj kažipot za tiste iščoče in prebujene, ki si želijo zdravih, pristnih in ljubečih medosebnih odnosov, tako znotraj kot zunaj družine.

Dovolite, da vas že na samem začetku spomnim na verjetnost, da se bodo ob branju pričujoče vsebine naš ego, um in intelekt najverjetneje poizkušali na razno razne načine upirati.*

Morebitno upiranje, zavračanje in omalovaževanje pričujoče vsebine bi lahko bili znanilci tako nepripravljenosti, pomanjkanja volje po izboljšanju ali spreobrnjenju, kot tudi pokazatelji neozaveščenega pojmovanja zaljubljenosti in ljubezni.Čas globalne dostopnosti komunikacij, blaga, storitev, ne pa tudi dela in nove dogme neoliberalnega kapitalizma (maximiranje izrabljivosti) nam ponuja pandemijske razsežnosti odtujenosti, osamljenosti in brezčutnosti. Problem je toliko bolj resen, ker se omenjena čustvena stanja podzavestno prenašajo na mlajšo generacijo, ki očitno že kaže znake binarnega ali digitalnega razmišljanja in čustvovanja.**

*Omenjeni trije si ne želijo vodstva duha; duša je tista, ki nas kot duha skozi svoje tri oprode obvladuje in onemogoča ali ovira spremembe oz. prevzgojo.

** Izraza nista strokovni definiciji nekega pojava; namen je zgolj na preprost način okarakterizirati stanje duha v pretežnem delu mlade populacije.

SE NADALJUJE

Edi Draščič