Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. III)

V kamnitem je kotu, sestradana.
Ne šteje več dni, ki bežijo,
Solz, ki vztrajno po licu polzijo.
Ljubezni srca bila je okradena.

V temi zdaj trupelca tri že ležijo,
Odstirajo boj ki poteka v njej.
V glavi izvajajo ksenofobijo,
Ne zmore, ne sme...ve...z življenjem naprej.

Telo že propada, um je v temi,
Srcé ne poganja krvi več po žilah.
Vse kar želi si, postaja le kri,
Človeška in topla... pogled ŕdečí.

Naenkrat zasliši krike, glasove,
Strahotni odmevi med stenami kamna,
Rožljanje mečev v njej le izzove
Vampirski nagon... Krvi misel omamna.

Počaka, da mine kovinski prizvok,
Poda se za vonjem osladnim.
Izčrpana vleče se, hrbet ji slok,
Spogleda z živečim se zadnjim.

Ugleda oči, v njih je lesk smrti,
Sprijaznjenost z neizogibnostjo konca.
Črne razjede, oči sta vdrti...
Kuga prišla v deželo je sonca...