Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. II)

Zora se bliža, zapušča jo um,
V odmevu nje téka odmeva razum.
Nagon jo usmerja, privede v globine,
Kjer sonca več ni, ni srebra mesečine...

Na marmorna tla se mrzla sesede,
Histerični jok jo naenkrat obsede.
Življenje nekdanje presiha v sanje,
Težko le pogoltne to grenko spoznanje...

V tihi zajedi razuma ihti,
Neslišno premika se nekaj, ji zdi.
V temi popolni zagleda nje krzno,
Premika ob steni se hitro in drzno...

Začuti človeške krvi priokus,
Ugriz ostrih zob v kotičku je ust.
Popade živalsko jo krč nje telesa,
Zverina požene se v krvava nebesa...

Krvave oči, v ustih je kri,
Po grlu omamno spolzi tekočina.
V rokah je miš, se zave in ihti,
Izginja počasi srca globočina...