»In zdaj je tu smisel življenja. Nič posebnega ni.
Bodite dobri do drugih, izogibajte se mastnim jedem,občasno preberite kako dobro knjigo, pojdite nakakšen sprehod in poskusite živeti v miru in slogiskupaj z ljudmi vseh ras in prepričanj.«
(Monty Python, The Meaning of Life)Povzetek:
V pričujočem člank
tu se lotevam uganke o smislu življenja. Njegov namen je dvojen: po enistrani demistificirati vprašanje o smislu življenja,po drugi pa potolaži ti vse, ki morda nad življenjem obupujejo, da je smisel v načelu dosegljiv vsakomur od nas. V zvezi s prvim dokazujem, da je uganka o smislu življenja le na videz zapletena, v resnici pa jo je preprostorazvo zlati. Zapletena je videti, ker vprašanje »Ali je življenje (lahko) smiselno in če da, kdaj je takšno?« zamenjujemo s celo vrsto drugih, resda sorodnih, ne pa tudi logično povsem
enakovrednih vprašanj. Brž ko življenjskega smisla dovolj natančno opredelimo, pridih skrivnostnosti izpuhti. Eksistencialni obup ali tesnoba, kot ga oz. jo razumem sam v pričujočem članku, je obup, porojen iz mešanice praktičnega skepticizma in nihilizma. Da bi se znašli v njem, ni dovolj, da se zamaje naše zaupanje v razloge, zaradi katerih počnemo to,kar počnemo, zamajati se mora naša vera v praktični um kot tak , torej v razloge, da bi si splohza karkoli prizadevali. Za eksistencialnega obupanca je, skratka, v skladu z mojo diagnozo značilno, da ne more najti nobenih dobrih razlogov za to, da bi v življenju počel karkoli oz. da bi raje počel nekaj kot nič.
END of Quote !
PS: Naj dodam trditev, ki JE nobeden ne opazi, da NIČ ne NE MORE biti ... Ono. ki imenujemo NIČ ni KONTIGENTEN je torej VEČEN !!! ?????
