Misel mi je všeč vendar v komentar ti dodajam moje
videnje,
predvsem pa mi je všeč tudi tvoja misel o različnosti.

Moje videnje tega je tako:

Kdor ljubi resnično druge, ljubi resnično tudi sebe.
Kdor ljubi resnično sebe, resnično ljubi tudi druge.
Če mislimo, da začenjamo pri sebi samo v enem primeru se
zelo motimo.
Pri sebi začenjamo v obeh primerih.
Če je kdo živel skrajno samo v enem primeru in drugega
zapostavljal, je v večini primerov, prej kot slej doživel
boleče izkušnje.
Če si postavimo za prioriteto ljubezen do sebe, si
ustvarimo pravilo, življenje po tem pravilu pa zapelje da
zapostavimo drugega.
To se zgodi čim se ukvarjamo več s seboj kot je treba, to
se je pa v resnici že zgodilo, čim smo si izbrali kot
prioriteto eno skrajnost.
V obratnem primeru, pa damo vso pozornost na druge in
zapostavimo sebe.
Človek naj si ne bi postavljal pravila glede tega, kajti oboje
je potrebno, včasih je prav da smo mi prvi, včasih drugi,
prav je da ne zapostavljamo druge, tega pa ne udejanjimo
če smo preveč zagledani vase,
in prav je da ne zapostavimo sebe, tega pa ne udejanjimo
če smo preveč zagledani v druge, torej se gre za
osveščeno živo bit, ki ne pripada nobeni skrajnosti,
ki je sposobna dojeti slišati videti in ravnati prav.
Prioriteta je pravo dojemanje situacije, ter točno ravnanje
glede na situacijo.

Prisrčen pozdrav!

[ Odgovori na to | # ]