V bibliji, za katero cerkev pravi, da je v celoti božja beseda, piše: “Če pa se ta stvar izkaže za resnično, ker se pri mladi ženi ni našel dokaz devištva, naj jo odpeljejo k vratom hiše njenega očeta in možje njenega mesta naj jo posujejo s kamenjem, da umre, ker je storila nesramnost v Izraelu: vlačugala se je v hiši svojega očeta. Tako odpravi zlo iz svoje srede!” (5 Mz, 22:20-21) Vir: www.biblija.net

V Sloveniji je okoli milijon dvesto tisoč članov katoliške cerkve. Vse ti člani podpirajo oziroma verjamejo v zgoraj omenjeni nauk, da je potrebno žensko umoriti, če je pred poroko imela spolne odnose. Kajti vsak član katoliške cerkve (izjeme so prisilno krščene osebe, ki še niso dovolj stare) sprejema in verjame v cerkveni nauk, sicer ne bi bil član oziroma bi se izpisal iz cerkve. To je povsem logično in to velja za članstvo v kateri koli organizaciji, društvu, politični stranki. Npr. nekdo, ki je proti ubijanju živali, verjetno ne bo član lovskega društva, ker se ne strinja z njihovim »naukom«.

Morda si kakšen član katoliške cerkve sedaj pri sebi misli: »Tega seveda ne podpiram, sploh nisem vedel, da to piše v bibliji in da je to nauk cerkve.« No, sedaj veste in če vam ta nauk ni všeč, zakaj bi potem bili še naprej člani katoliške cerkve ter podpirali tako okrutne predpise?

Kakšen drug član katoliške cerkve pa je prepričan, da te predpisi v današnjem času ne veljajo več, da so to zgolj zgodovinski zapisi. Spodnji tekst odgovarja na te pomisleke:

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v Pobudi za prepoved delovanja katoliške cerkve (13.6.2008) med drugim glede protiustavnih citatov iz biblije zapisalo:

»Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje: “Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi.

Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.” (2 Tim 3, 16-17)

Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila: “Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen”. (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)«

Damjan Likar, Vrhnika