'''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''
..nič več me ni..
izginil v temino sem samote,
kjer življenja ni lepote,
Le tesnoba brezsmila je vladar.

Umira duh razum srce iz dneva v dan
v samoti objemu zlomov bolečine srca utrip
počasi nevidno počasneje bije.
Iz dneva v dan nižje duh je ponudba usode;

Ne usoda krik duha upornega vzklika je -
ne usoda ni vladar življenja našega -
ne usada, ki kruto neusmiljeno izbira.
Ne usoda, o Bog naj bo volja tvoja -
ne usode kruta ne,

Katera izbira NE, LE lomi srca,
ki bila v ljubezni so vzgojena.

Tu spomni sledenje se solze spomin,
gane mu srce do grenkih solz je
toplote je sledne solze Nje.
Ko odšla je v dimenzije kraje druge.

Sam v samoti, utrujen izčrpan sledni
zaspi v sanjah je objemu njenem -
slednji krat prišel poljub je sanjah..

potem gre k njej v obojem -
z nasmehom sreče -
v dimenzije večne nove.

V objem poljub Njen -
ki nekoč odšla je,
ki zdaj večno srce srcu
govori šepet besed ljubezni
lepote dimenzije večne nove.