kam gre bog v bolečini?
''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''
...Kakor sem bral mnogo stvari o Bogu, nikoli nobeden ni uspel s svojem opisom
Boga dotaknit niti trohico mojih čustev.

Vsekakor bom probal ta poskus, ki ga mnogi spoštujejo, ki pa je meni popolnoma off mark.
Zato se pogosto sprašujem ali sem jaz ali pisec, če tudi piše ne ubčut oz. ni čustveno pošten do sebe in do bralcev, da bi lahko rekel, to niso le besede.
Ki pa mojemu čustvenemu stanju ne prinesejo niti atoma energije kakršnihkoli čustev, razen kar je najbolj verjetno, da se občutek praznote - razočaranja pogosto stopnjuje, ker Bog absolutno molči.

Kadar se z Bogom kramlja se dobi občutek kakor, da bi govorili v absolutnem vakumu...nič - brezbrižna tihota v najboljšem stanju.
A to dokler ni bolečine, se da prenesti, ker si mislim, da je ta tihota-nič - Bog, ki nas neizmerno brezpogjno ljubi, zato je tiho, da nas ne "moti".
Ko pa bolečina v kakršnikoli obliki pride potem pa JE kriza, ker bolečina je tam, pravijo, da Bog je tudi tam.

Potem se sprašujem, kako moreta biti 2 nasprotni se "realnosti" na istem mestu ob istem času, pa se zavem, da to ne gre, ali je bolečina ali je Bog. Bog pa ni bolečina.
To človeka popelje čustveno edino do spoznanja oz. nastane paradoks, katerega prisotnost nas ne osrečuje, ker nismo (kar je naravno) sposobni videti Boga in bolečino skup, potem pridemo čustveno do zaključka, da Boga ni kjer je bolečina.

Je menda odšel nekam drugam, kjer je mogoče najmanj potreben; potem se pa jezi, ker
Boga "nepotrebni", Ga sploh ne opazijo - spoznajo in Bog naj bi bil jezen in naj bi jih kaznoval.
Ampak zanimivo nič slabega se ne ne-potrebnim-Boga ljudem zgodi. Ljudje uživajo in Bog jim mogoče "zavida"
Pa ima problem kako biti v družbi, ki Ga sploh ne opazi?
Potem mogoče samo "slučajno" strela udari in rečejo Boga je kriv. V resnici pa ni nobeden.

Med tem, jaz si mislim in si domišljam, da mi je Bog rekel, bom prišel nazaj kadar ozdraviš.
Sedaj se mi NE dopadeš, ker mene Boga vznemirjaš in svojo mizerijo onesrečuješ.
Bog pa ne sme biti nesrečen drugače ne bo noben v Njega veroval.

Sedaj sem zdrav in srečen in si domišljam, da Bog obstaja in me neizmerno ljubi. Zato sem srečen.
A me malo strah, ker vem, da bo bolečina verjetno nazaj prišla ali pa jo bo Bog sam prinesel, ker pač so nas butci tako učili, da je vse Božja volja.

Dejstvo je tudi, da nobeden ni videl veselega Boga, temveč samo vesele ali mizerne ljudi.

In Bog je stalno tam, kjer je najmanji potrebenm je tudi resnica, kjer so ljudje veseli zdravi in srečni in Boga sploh ne potrebujejo,
razen za pogrebe, čist mal za poroke in 2 - 3 dni dokler oz. če so trezni za Merry Christmans.

Jaz pa spim oz. težko delam - (večidel spim) in si domišljam, da vem, da je tako lahko biti Bog.
Ker je vse v redu kadar ni bolečine, mnogi ljudje ljubijo verujejo v Boga v eno vižo ali drugo. Večidel na nobeno vižo.

Torej Bog je pa sam, ker se ne-potrebni Boga ne spomnijo na Boga, k tem mizernim in bolnim pa Bog noče it....

Zakaj NE to je meni še stalno približno 1000 svetlobnih let daleč, še neodgovorjeno vprašanje.
Menda ker je Bog rad srečen (kakor mi) zato ga ni tu je odšel tja kjer je sreča.
Bog naj bo srečen, saj vreden sreče.

Jaz sem mizeren, ker mam bolečino in kjer je bolečina je "trenutno"......Bog odšel.

Jaz pa si, preden v neki sort bolečini zaspim domišljam, da vem, (ker Bogu se ne ljubi iti tja kjer je mizerija) da je lahko biti Bog
Lahko noč.