Vzgojiteljica opazuje Janezka v mali šoli, kako si obuva škorenjčke, pa mu to nikakor ne uspe. Vzgojiteljica, vdana v usodo, zavzdihne in mu gre pomagat. In tlačita, vlečeta, potiskata, škorenjčki pa nikakor nočejo na noge. Ko se jima to končno le posreči, vzgojiteljica vsa zadihana sede na klop. Janezek pa pogleda škorenjčke in reče: "Vzgojiteljica, narobe si mi jih obula!" Vzgojiteljica ohrani mirno kri, sezuje s težavo Janezku škorenjčke, jih zamenja in mu jih začne znova vleči na noge. Janezek spet pogleda škorenjčke in reče: "To sploh niso moji škorenjčki!" Vzgojiteljica toliko da ne zakriči, ugrizne se v jezik, s težavo sezuje Janezku škornje, ko ji le-ta razloži: "Škorenjčki so bratovi, ampak so mu zdaj premajhni, pa jih je mama dala meni!" Vzgojiteljica ne ve več, ali naj se smeje ali joče, namesto tega znova pomaga Janezku zlesti v škornje. Ko mu nato pomaga obleči še plašček, ga vpraša: "Ja kje pa imaš rokavice?" Janezek ji prostodušno odgovori: "Zjutraj sem jih zatlačil v škornje, da se slučajno ne bi izgubile." Šala je prispela po mailu
#Za najmlajše
Janezkovi škorenjčki

Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Sam sem v nekem vrtcu postavljal sceno vpričo otrok in ker se mi je malo že mudilo, sem bil raztresen. Otroke sem vprašal, če je kdo videl stojalo. "A misliš tisto, ki ga imaš v roki?" :)
Boris
Kot tisti ata, ki je iskal očala, jih je imel pa na nosu :) :) :)
Tole zgodbico bi pa tudi lahko objavil v otroškem kotičku, ali celo spesnil pesmico?
lp Ljuba
Morebiti pa res. Jutri sem na Prešernovem trgu, v okviru festivala "Igraj se z mano." Mimoidoče učim delati "Punčko iz cunj" na avtohtoni slovenski način, brez polnila in šivanja. Vabljeni, da kakšno rečemo okoli otroškega kotička. Vabljeni seveda tudi člani uredništva.
Boris
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Luna in Sonce
