Piše: Nara Petrovič v novi Vivi www.viva.si

Zakaj velika svetovna podjetja ne prehajajo na povsem ekološke rešitve? Ker ekologijo dojemajo kot nekaj, kar je v nasprotju z ekonomijo in rastjo, kot nekaj, kar je neizogibno dražje in bolj zapleteno od zdajšnjega načina proizvodnje. Pa je to res?

Stef Kranendijk, direktor podjetja Desso, enega od vodilnih evropskih proizvajalcev talnih oblog, ne misli več tako. Prepričan je, da je edina pot do uspešnega gospodarstva trajnostni razvoj, uporaba izključno neoporečnih, čistih materialov, ki ne škodujejo zdravju in jih je možno bodisi kompostirati bodisi preprosto vrniti v tehnološki proizvodni proces. Namesto da bi novi izdelki po uporabi romali na smetišče, jih lahko vržete na kompost (če so organskega izvora) ali pa vrnete proizvajalcu, ki jih bo s preprostimi postopki preobrazil v nove izdelke.

Od zibke do zibke
Tovrstna sprememba proizvodnega procesa izhaja iz filozofije "od zibke do zibke" (Cradle to Cradle ali C2C), ki sta jo razvila William McDonnough in Michael Braungart. Bistvo ideje je v tem, da izdelki ne bi smeli potovati od zibke do groba (od tovarne do smetišča), marveč od zibke do (naslednje) zibke. Ciklus kroženja snovi je v idealnem primeru neskončen, obsega pa optimizirano porabo energije, karseda majhno izgubo materialov v procesu in manjšo odvisnost od surovin iz narave. Dolgoročen rezultat je višji zaslužek ob nižjih naložbah, obenem pa povsem zdravi in ekološki izdelki.

Inteligentne rešitve "od zibke do zibke" prinašajo obojestransko korist: bogatenje naravnega okolja ob hkratnem dobičku za podjetja, ki se odločijo privzeti nove tehnologije.

Vprašanje materialov
V današnji družbi je resnično obnovljivih za kak odstotek materialov, ki so v uporabi v industriji. Vsi drugi materiali prej ali slej postanejo smeti, že med uporabo pa oddajajo zdravju škodljive snovi. Četudi jih vmes nekajkrat recikliramo, po nekaj ciklih končajo kot smeti, saj izdelovalci niso načrtovali, da bi materiale v neskončnost vrteli v proizvodnem procesu. To, čemur danes pravimo recikliranje, Michael Braungart imenuje down-cycling (po naše bi temu morda lahko rekli "slabširanje"), saj predmete, izdelane iz škodljivih materialov, spreminjamo v nove predmete, pri katerih se kakovost teh škodljivih materialov z vsakim korakom še poslabša. Nasprotje temu je up-cycling (recimo "boljširanje").

Zdaj vemo, da bi bilo možno zgraditi cela naselja iz povsem zdravih materialov, povsem brez škodljivih emisij, vso odpadno vodo pa bi bilo mogoče znova uporabiti. Lahko bi jedli hrano, ki ne bi bila zapakirana v več plasti oporečne embalaže; uporabljali naprave, ki bi jih, ko odslužijo, vrnili proizvajalcu, ta pa bi jih predelal v nove, sodobnejše naprave; nosili oblačila iz zdravih materialov, neobdelanih s strupenimi kemikalijami – ko bi jih ponosili, bi jih mirne vesti odvrgli na kompost, kjer bi se spremenila v čisto prst.

To bi bilo možno, če bi proizvajalci inteligentno zasnovali proizvodni proces in izbrali ustrezne materiale. Izbire je na pretek, torej ni pravega opravičila, zakaj tega ne počnejo.

Kateri so prevladujoči materiali, s katerimi dandanes polnimo svoje domove? Presenetil me je podatek, da je zrak v kateremkoli mestnem stanovanju od tri- do osemkrat slabši od zraka na mestni ulici. Krivo je hlapenje kemikalij iz množice umetnih snovi. Najhuje je navadno v otroških sobah, saj so v njih igrače iz Kitajske, živobarvne tapete ali omet, zavese, luči, plakati, talne obloge …

Nič bolje ni pri oblačilih: emisije kemikalij iz tkanin močno presegajo stopnje, ki bi jih bili ozaveščeni potrošniki še pripravljeni sprejeti, proizvajalci pa bi si jih drznili priznati. Od 1600 kemikalij, ki jih v ekobarvalnicah uporabljajo pri barvanju tkanin, jih je samo 16 ustrezalo standardom C2C-certifikacije, vendar je k sreči iz njih mogoče zamešati vse barve, ki si jih zaželite.

Ste se kdaj vprašali, kaj je v papirju, s katerim si brišete zadnjico? Četudi uporabljate ekološki papir, vsak zvitek kontaminira 5000 litrov vode.
Kaj mislite, zakaj se odsluženi avtomobili samo kopičijo na odpadih, zakaj železa ne recikliramo? Preprosto zato, ker je plast barve polna strupenih snovi in jo je zelo težko odstraniti.

Ste se kdaj pozanimali, s čim je industrija nadomestila azbest, ko je nenadoma izginil iz avtomobilskih zavor? Z antimonovim sulfidom! In kaj je nadomestilo gorivo s svincem? Neosvinčeni bencin je vse, kar slišimo. Toda zdaj je namesto svinca v gorivu vrsta novih kemikalij, v marsičem še nevarnejših od svinca.

Industrija še ni dojela, da zamenjava ene umazane rešitve z drugo ni trajnostna rešitev. Seznam vsega prezrtega bi lahko zapolnil še veliko vrstic, denimo izgubljanje neobnovljivih fosfatov (to je celo večji problem za človekov obstoj kot povečevanje količine CO2!), izčrpavanje številnih redkih elementov, kot so indij, nikelj, krom, baker …

Napaka v oblikovanju
Braungart in McDonough pravita, da je industrija naredila napako v dizajnu. Fantastične naravne strukture, ki opravljajo vrsto pomembnih funkcij, spreminja v linearne surovine. Oglejmo si na primer drevo. Ali zna kdo oblikovati sistem, ki ustvarja kisik, čisti zrak, uravnava vlažnost in klimo, sintetizira hrano, fiksira ogljikov dioksid, ponuja domovanje stotinam živalskih vrst, preprečuje erozijo rodovitne prsti … ? Ne. Tako brezvestni smo, da preprosto pridemo, podremo ta sistem in ga predelamo v papir, da lahko nanj natisnemo podobe dreves, s katerimi oglašujemo svoja podjetja, in v denar, s katerim kupujemo izdelke teh podjetij. Na koncu tako oglasi kot izdelki in denar končajo na pokopališču naše civilizacije – vse večjih odlagališčih.

V EU vsako leto proizvedemo po tri tone smeti na osebo. Smetarji samo v Sloveniji vsako leto odpeljejo na odpade 6 milijonov ton odpadkov (od tega 140 tisoč ton nevarnih odpadkov!).

V nasprotju s tem, očitno netrajnostnim sistemom filozofija "od zibke do zibke" ponuja holistično ekonomsko, industrijsko in socialno strukturo, znotraj katere skuša oblikovati sisteme, ki niso le učinkoviti, temveč tudi ne ustvarjajo odpadkov.

Prvi premiki
Podjetje MBDC (McDonough Braungart Design Chemistry) izdaja certifikate Cradle to Cradle, ki temeljijo na znanju s področja okoljske kemije in upravljanja z materialnimi tokovi, imenovanem tudi industrijska ekologija. Podjetja ob njeni pomoči ekonomično, pravično, ekološko in elegantno uporabljajo varne in zdrave materiale. Prvi širši premiki se dogajajo v ozaveščenih skandinavskih državah: tako se je, denimo, petdeset največjih podjetij na Danskem odločilo, da v svojo razvojno strategijo vključijo koncept C2C. Tudi na Nizozemskem vse več podjetij razmišlja v tej smeri. Na Kitajskem po tem sistemu snujejo dvanajst novih mest. Pod vplivom zamisli o C2C v New Orleansu, na območju, ki ga je leta 2005 opustošil orkan Katrina, nastaja novo naselje MIR (Make It Right), za katero so se med drugimi zavzeli Brad Pitt in zakonca Clinton.
Vse več potrošnikov si želi zdrave izdelke, za katere vedo, da so izdelani s trajnostnim odnosom do materialov, energije, vode in delavcev. Obenem si želijo, da obrabljeni izdelek ne bo končal na odpadu, ampak bo postal hranilo za biološke ali tehnološke procese.

Odpadki so hrana
Oglejmo si mravljišče. Mravlje trdo garajo, premikajo velike količine snovi, in vendar ne ustvarjajo smeti. Na Zemlji je več mravelj kot ljudi! Ne le številčno, tudi po teži. Po nekaterih ocenah mravlje tehtajo štirikrat toliko kot vsi ljudje na planetu. Vse skupaj pojedo enako količino hrane, kot bi jo 30 milijard ljudi. Kje je torej pomanjkanje?

V naravi vsi odpadki postanejo hrana, torej so koristni. Ljudje potrebujemo miselni premik: namesto da poskušamo biti manj škodljivi, bi morali postati koristnejši. Namesto da v naravo odlagamo manj škodljivih snovi, bi morali odlagati več koristnih in s tem okrepiti kroženje biomase. Če naj to dosežemo, moramo opustiti popravljanje nečesa, kar je že v osnovi napačno, in ustvariti nekaj povsem novega: nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike partnerstva med podjetji …

Biološki ciklus poenostavljeno ponazarja tak pretok organske snovi:
humus kot hranilo za rastline => rastlinska biomasa kot hrana vsa ostala bitja =>
odmrli organizmi, odpadki in iztrebki kot hrana za mikroorganizme => humus

Na vsakem koraku nastajajo snovi, ki so hrana naslednjemu členu v krogu.
Tehnološki ciklus posnema biološkega, tako da skuša vse sintetične odpadke racionalno spreminjati nazaj v surovine s čim boljšim energetskim in materialnim izkoristkom.
Cilj tehnologije C2C ni zmanjševanje, marveč povečevanje aktivnosti ciklov in s tem večanje pozitivnega okoljskega odtisa vsakega člena! Več biološke aktivnosti pomeni več življenja, več tehnološke aktivnosti pomeni več napredka. Namesto da samo zmanjšujemo izpuste CO2, raje okrepimo mehanizme kroženja CO2 – s tem bo ukrep uravnotežanja ravni tega plina učinkovitejši in dolgotrajnejši.

Povečajmo dobro
Sistem "od zibke do zibke" poskuša zmanjševanje zla nadomestiti s povečevanjem dobrega, preusmeriti fokus od negativnih problemov k pozitivnim rešitvam. Sistem vsekakor (še) ni idealen. Kritikom ni težko s prstom pokazati na hibe te mlade industrijske filozofije. Najlaže je videti napake. Težje je sprejeti to, kar je dobro, in iz tega narediti nekaj še boljšega.
Strinjam se z Michaelom Braungartom, da je obsedenost sodobne ekologije s CO2 pretirana. Obstajajo tudi pomembnejša vprašanja. Predvsem je pomemben vsak sistemski predlog pozitivne rešitve za težave, s katerimi se srečujemo. Pozitivne v tem smislu, da povečuje dobro in ne le zmanjšuje zlo. V tej luči je morda res vredno opustiti spraševanje, kako zmanjšati raven CO2. Vprašajmo se raje, kako povečati C2C.

Nara Petrovič

Merila za certifikat C2C
Če naj podjetje zadosti merilom za certifikat C2C, mora izpolnjevati zahteve s petih področij:
- transparentnost izdelkov/materialov in zdravstvenih karakteristik v razmerju do človeka/okolja,
- vnovična uporabnost izdelkov/materialov,
- energija, potrebna za proizvodnjo,
- raba vode v proizvodnem obratu,
- družbena pravičnost/podjetniška etika.

Ljudje potrebujemo miselni premik: namesto da poskušamo biti manj škodljivi, bi morali postati koristnejši.

Namesto da v naravo odlagamo manj škodljivih snovi, bi morali odlagati več koristnih in s tem okrepiti kroženje biomase. Ustvariti moramo nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike partnerstva med podjetji …

V današnji družbi je resnično obnovljivih za kak odstotek materialov, ki so v uporabi v industriji. Vsi drugi materiali prej ali slej postanejo smeti, že med uporabo pa oddajajo zdravju škodljive snovi.