Ego in strah
Posebna vrsta čustvene bolečine, ki je sestavni del egoističnega uma, je globoko vsajen občutek nezadostnosti ali nepopolnosti, občutka, da nismo celoviti. Pri nekaterih se pojavi zavestno, pri drugih je nezaveden. Če se pojavlja zavestno, se odraža kot vznemirljiv in stalen občutek, da nismo dovolj dobri ali cenjeni.

Če je nezavedna, se odraža le posredno kot hrepenenje, želja in potreba. V obeh primerih ljudje pod pritiskom poskušajo zadovoljiti ego in se identificirajo s stvarmi, ki bi lahko zapolnile praznino v njih. Hlepijo za premoženjem, denarjem, uspehom, močjo, nazivom itd – predvsem zato, da bi si ustvarili boljšo predstavo o sebi, da bi se počutili celovitejšega.

Toda, ko dosežejo vse te stvari, kmalu ugotovijo, da praznina še vedno obstaja, da ji pravzaprav ni konca. Takrat so v resnični zadregi, saj se ne morejo več slepiti.

Psihološko stanje strahu ni povezano s kako neposredno in resnično nevarnostjo. Pojavlja se v različnih oblikah, kot nelagodje, skrb, nervoza, napetost, jeza, fobija… Takšen psihološki strah se vedno nanaša na nekaj, kar bi se lahko zgodilo in ne na nekaj, kar se dogaja zdaj. Vi se nahajate v tem trenutku, a vaš um je v prihodnosti. Vedno se lahko spopadete s trenutnim problemom, ne morete pa se spopasti s prihodnostjo.

Strah ima veliko izvorov. Strah pred izgubo, neuspehom, poškodbo, a vsi ti strahovi konec koncev predstavljajo strah ega pred smrtjo, uničenjem. Za ego se smrt vedno nahaja tukaj, za vogalom. V stanju istovetenja z umom, strah pred smrtjo vpliva na vsak aspekt vašega življenja. Ko se prepirate in hočete imeti prav, je v ozadju strah pred smrtjo (uma). Um, ki nima prav, je toliko kot mrtev, če pa se istite z njim, »umrete« tudi vi. Zato ne morete sprejeti, da nimate prav. Ne imeti prav pomeni isto kot umreti. Zaradi tega je bilo brez števila vojn in uničenih zvez.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si