| Ego
 Ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, o tem, kar smo. Umeten zato, ker se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Svoje prave identitete namreč ne pozna. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov in se nenehno čuti ogroženega. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval.
To velja tudi, če se ego zdi navzven zelo samozavesten. Spomnimo se, da čustva predstavljajo reakcijo telesa na naš um. Kakšno sporočilo torej telo nenehno prejema od ega? Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! In kakšno čustvo to nenehno sporočilo ustvarja? Strah, seveda.
Ego se doživlja kot zasebni del, ločen od vesolja, brez kakršne koli povezanosti z drugimi bitji, obkrožen z drugimi egi, ki jih vidi kot potencialno nevarnost ali pa jih poskuša uporabiti za svoje načrte. Osnovni obrazci delovanja ega so boj s svojim globoko ukoreninjenim strahom in občutkom nezadostnosti; izražajo se skozi odpor, nadzor, moč, pohlep, obrambo, napad. Nekatere strategije ega so zelo premišljene, pa vendar nikoli zares ne rešujejo katerega koli njegovega problema preprosto zato, ker ego samo po sebi predstavlja problem.
Ego se najpogosteje istoveti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljamo, z družbenim statusom in titulo, s fizičnim izgledom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo identifikacijo. Nobena od teh stvari, niti kopica njih, pa ne ustreza resnici.
Negotovost in silna želja po obstanku ega se kaže v tem, da poskuša svoj položaj čimbolj okrepiti. To mu uspeva tako, da nas neprestano zasipa z mislimi o preteklosti, kjer so njegovi uspehi in zasluge, ali pa o prihodnosti, kjer nam obljublja nove uspehe in zmage. Tako nas nenehno vleče v neresnični čas oziroma v miselno okolje, v katerem se dobro počuti.
Za ego sedanji trenutek komajda obstaja. Iz sedanjosti nenehno beži. Tudi kadar se ukvarja z njo, to ni sedanjost, kot jo opaža; popolnoma napačno jo razlaga, ker nanjo gleda z očmi preteklosti. Ali pa jo zoži na sredstvo za doseganje nekih ciljev v prihodnosti. Prav to pa ustvarja največje probleme človeka.
Ko se sreča več egov, bodo prej ali slej vzniknili problemi in »slabe« stvari. Gre za razne drame v obliki konflikta, problema, psihičnega ali fizičnega nasilja… To vključuje tudi kolektivno zlo kot so vojna, genocid, izkoriščanje, za vse to pa je odgovorno kolektivno nezavedno. Mnoge bolezni so posledica neprekinjenega upora ega, kar ustvarja omejitve in motnje v pretoku energije skozi telo. Ko boste ponovno vzpostavili stik z vašim pravim bistvom in vas ne bo več vodil um, boste prenehali povzročati vse te stvari.
Problemov ega ni mogoče rešiti na nivoju uma. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Ko dojameš, da rešitev ni znotraj njega, najdeš pravo pot. A marsikdo se od tegob in bolečin ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza. To spoznanje je pogosto zakrito.
Iz knjige A New Earth:
Ego ne ve, da je vir energije znotraj, zato jo išče zunaj. Sebe poizkuša najti v stvareh, toda nikoli resnično ne uspe in se celo izgubi v njih. Taka je usoda ega.
Ego ni nič drugega kot poistovetenje s oblikami, primarno z miselnimi oblikami. "Nekaj" namreč lahko resnično spoznaš, občutiš in izkusiš le, če "postaneš" tisto. Posamezne stvari in ideje spoznavamo skozi istovetenje z njimi. A v nobeni ideji ne moremo prepoznati samega sebe.
Vse kar lahko zaznamo, izkusimo, vse, o čemer lahko razmišljamo, je le površina realnosti, manj kot vrh ledene gore.
Ego je morda prebrisan, vendar ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim malim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto, v kateri so vse stvari povezane. Prebrisanost ločuje; inteligenca združuje.
Kadarkoli se čutiš komurkoli nadrejenega ali podrejenega, gra za igro tvojega ega.
Če ima zlo kakršno koli realnost - in ta je kvečjemu relativna, ne absolutna - je to: popolno poistovetenje z oblikami; fizičnimi, miselnimi in čustvenimi.
Karkoli zameriš in na karkoli močno reagiraš v drugem, je tudi v tebi. Ampak to ni nič drugega kot oblika reakcije ega, in kot taka, popolnoma neosebna. Nič nima opraviti s tem, kdo ta oseba je, nič nima opraviti s tvojim bistvom.
Le Prisotnost te lahko osvobodi ega, prisoten pa si lahko le Zdaj, ne včeraj ali jutri.
Ko spoznaš sebe kot Bitje, tedaj nič - karkoli se zgodi v tvojem življenju - nima več absolutne pomembnosti, temveč zgolj relativno. Namenjaš ji spoštovanje, a izgubi svojo resnost in težo.
Se nadaljuje
Zoran Železnikar
www.prisluhni.si |
NE ZAMUDITE
