So tisti, ki so nas izenačili z živalmi, ki nam ponujajo zemeljske užitke kot edino dobrino, res prinesli zdravilo za našo slo? Človek je postal podoben živalim in se tako oddaljil od resnice, da mu je komajda ostala neka motna podoba njegovega stvarnika: toliko so mu vsa njegova spoznanja ugasnila in se skalila.

Čuti, neodvisni od razuma in pogosto gospodarji nad razumom, so ga pognali iskat užitkov. To človeka omamlja s svojo milino, kar pa je strašnejše od oblastnega gospodovanja. To je stanje v katerem so danes ljudje.

Ostaja jim neki nemočen nagon po sreči iz njihove prvotne narave, a so potopljeni v bednost svoje zaslepljenosti in poželjivosti, ki je postala njihova druga narava. Iz tega temeljnega načela vidimo vzrok tolikanj nasprotij, ki so spravljala v začudenje vse ljudi in jih razdelila na tako različna mišljenja, kar je spet strašnejše od babilonskega pomešanja jezikov.

Nič ni tako pomembno za človeka, kakor usoda njegovega bitja. Zato je nekaj nenaravnega, da obstajajo ljudje, ki jim nič ni mar, če izgubijo svojo bit, ali se izpostavljajo nevarnosti večne bede. Čisto drugačni pa so v pogledu na vse druge stvari. In prav isti človek, ki toliko noči in dni preživi v besu in obupu, ker je bila ranjena njegova narcisoidnost, /izguba materiala, ugleda itd/ tudi ve, da bo s smrtjo vse izgubil, pa se ob tem ne vznemirja in si ne dela skrbi.

Nekaj pošastnega je videti v istem srcu, občutljivost za najmanjše stvari in to čudno neobčutljivost za največje. V tem je nerazumljiva začaranost in čeznaravna osamljenost, ki kaže na to, da to povzroča neka višja sila. Nekaj čudnega, na glavo postavljenega mora biti v človekovi naravi, da se še baha, da je v takem stanju.
www.pisateljstvo.com