Razpad partnerskega razmerja, še zlasti, če je trajalo leta ali desetletja, je ena najtežjih prelomnic v življenju človeka. Odnos je razbit na delce, ki so nekoč bili celota in prav takšno je tudi čustveno počutje. Izginejo občutki ljubezni, pomembnosti, varnosti in celovitosti. Stara hrepenenja in upanja so mrtva, novih ni. Ločitev je za mnoge tudi velika osamitev. Sami s svojimi mislimi, občutki, odgovornostmi, strahovi in mnogimi težavami. Osamljenost in misel, da nikoli več ne bom zares srečen, sta lahko spremljevalki še dolgo po razvezi.

A obstaja še druga plat. Obdobje po razvezi je lahko tudi čas globoke osebne  preobrazbe, spoznavanja sebe in preraščanja mnogih osebnostnih omejitev in neustreznih vedenj.

Da bi hitreje in ustrezneje prestali težavno življenjsko obdobja, lahko veliko naredimo tudi s spremembo miselnih navad, vzorcev in predstav. Če zmoremo iskreno pregledati »filme« v svoji glavi, bomo videli, da so v veliki meri to preveč dramatizirane zgodbe ali domneve, sklepanja in prepričanja, ki so lahko na trhlih temeljih. Razveza naravno izzove bolečino, ki zmanjša objektivnost doživljanja. Zoži se psihično vidno polje, čutimo se bolj ogrožene in hitro si lahko popačeno tolmačimo dogodke, odzive, besede. Pojav je znan tudi pod izrazom personifikacija bolečine.

Vsaka večja prizadetost v našem življenju je tudi odprt kanal, skozi katerega se sprostijo stare nepredelane bolečine, prizadetosti in mnogi zatrti občutki, ki z zadnjo rano (npr, razvezo) niso v direktni povezavi. Skozi to svežo rano planejo na dan tudi stare zavrnitve, občutki neustreznosti, potisnjeni strahovi, potlačena jeza in podobno. Občutki nas nemalokrat vrnejo v otroštvo, v čas, ko so te rane nastale. Razveza je povod, ki odpre vrata psihe, tudi tistih delov, ki so bili dobro skriti.

Kaj lahko storimo? Pomaga, če si zastavljajmo ustrezna vprašanja in nanje iskreno odgovorimo. Vprašanja kot so: Kaj se zdaj z mano dogaja? Kaj je sprožilo naval žalosti, strah, zamere ...? Se sam morda  počutim pretirano ogroženega? Kaj se dogaja z mano, da se dajem v nič? Sem res lahko samo jaz odgovoren za razvezo, ali je to partnerjeva napaka? Je možna še drugačna razlaga?… Dobro je, če misli usmerjamo tudi v prihodnost. »Kaj lahko pri sebi spremenim, razvijem, … kakšne so moje resnične potrebe in želje, kako jih lahko uresničim, kakšno življenje si želim ...«  Takšna in podobna vprašanja in odgovori nanje nam pomagajo pozornost preusmerjati iz vloge žrtve ali iz občutkov nemoči v stanje zavestnega soustvarjalca svojega življenja. Z vprašanji in refleksijo omogočamo ohranjanje »glave nad vodo« oziroma gradimo ustrezen odnos med čustvi in razumom. V nasprotnem primeru nas bodo čustva preplavljala in nas izčrpavala,  težko se bomo izkopali iz njih.

Ko ostanemo sami, imamo priložnost, da poleg odvezovanja od nekdanjega partnerja, »odvežemo« še mnoga neustrezna prepričanja, čustva, bolečo preteklost in zacelimo stare  čustvene rane. Skozi opuščanje in odpuščanje se lahko močneje zavemo sebe in moči, ki je v nas. Z  zaupanjem vase se prebudi tudi veselje, volja in življenjski navdih.

Renata Bokan
Šola čustvene inteligence

Življenje po ločitvi - vikend delavnica