Dragi France,
že dolgo je tega odkar sva se spoznala. Da sem te srečal je kriv Skriti kot sredi Ljubljane in prijatelji kateri so me tja povabili. Tam sva se prvo srečala in najinih srečanj ni bilo konca ne kraja vse do konca lanskega leta, ko si mi dejal, da odhajaš za vedno v Nemčijo. Skoraj ti nisem verjel.

Ni dolgo tega sem slišal novico, da se vedno bolje počutiš. Ob tej novici sem postal nekoliko zmeden in začutil sem potrebo, da bi se še enkrat srečal s teboj. Ni mi uspelo, prehitel si me.

Dragi France, sedaj, ko si zapustil to zemeljsko življenje, smo še vedno bratje in prijatelji v duhu. Duhovni svet je svobodnješi, je neizmeren in vedno nam je na razpolago. Če sva se do sedaj srečavala bolj fizično, od sedaj naprej temu ne bo več tako. Pričakujem tvoje obiske presenečenj ponoči, v spanju, v sanjah, kadarkoli. Prinašaj mi novice, kako je tam in povej mi še tisto, kar nama je bilo na jeziku, pa si nisva dovolila povedati. Čakam te in čakal te bom.

Čudovito je bilo kramlajti s teboj. Čudovito je bilo s teboj razpravljati o tem in onem iz mejnih področij našega življenja - o tistih področjih, ki so nam tabu. Te tabuje pa so nam naredili tisti, ki hočejo nad nami vladati tako fizično kot duhovno. Nisem bil edini, ki se je srečeval s teboj tako pogosto. Mnogo nas je bilo. Srečevali smo se pri tebi doma in na raznih srečanjih. Povsod kjer si bil, so se sklepala nova poznanstva in prijateljstva.

Pogosto smo se pogovarjali tudi o bolj zdravi prehrani, o vplivu načina pridelovanja in priprave hrane na naše žitje in bitje. Ni vseeno ali je hrana pridelana in pripravljena na način, ki daje vsem zadovoljstvo ali pa zgolj z dobičkonosnimi nameni ne glede na posledice. Ravno ta dobičkonosnost, pa prinaša ogromne razlike med ljudmi. Večkrat smo se vprašali, ali smo tudi s tistimi nebogljenimi bratje in sestre; ali so nam tudi ti naši bližnji. Zavedali smo se, da kultura ekstremnih dobičkov in življenje na tujih žuljih je nastala predvsem na Zapadu ob kulturi kakršna je že mnogo stoletij.

Marsikaj si nam povedal tudi iz zgodovine Latinske Cerkve, pa o pisanju svetih knjig in o piščevih ter prevajalčevih slabostih. Pa kako lahko samo ena vejica ali dodana ali odvzeta beseda vpliva na tok zgodovine. Skoraj nič ti ni bilo prikritega in skritega.

Veliko tvojih prispevkov smo prebirali na internetu, v časopisu, te slišali po radiu in videli po televiziji. Vsakokrat si pustil na nas sledi. Kdorkoli se je s teboj tako ali drugače srečal, vedno se ga je kaj tvojega globoko dotaknilo. Nikoli pa se ni zgodilo, da ne bi od tebe odšel ter s seboj ne bi odnesel nekaj dobrega, nekaj pozitivnega. So se pa našli tudi taki, ki te niso razumeli ali pa te niso hoteli razumeti. Nezavedno so vsaj čutili, da imajo pri sebi nekaj, kar bi morali odložiti, pa tega zaradi lagodnosti ne storijo. Raje s sabo vlečejo staro kramo, ki jim je v napoto, se nad njo pritožujejo, raje z njo živijo in raje vidijo, da jih ta spravlja v same križe in težave.

Največji uspeh človek doseže, če spremeni svojo neuporabno paradigmo in zaživi z novo v novo življenje. Ti si to znal storiti. Ko si začutil, da stara paradigma je že obrabljena, si že imel na razpolago novo, boljšo, učinkovitejšo. Že zelo zgodaj si zaznal, da je življenje dinamično in da ni vredno se oprijemati nečesa, kar si presegel in ki ti več ne dopušča rasti na poti skozi življenje. V življenje smo prišli, da dajemo življenje, da v njem rastemo, da se izgrajujemo in da ga šele taki zapustimo. To je naša osnovna naloga v življenju. Ti si svojo življensko nalogo opravil odlično in ponosni smo nate.

Dragi France, od tvojega zemeljskega življenja se sedaj poslavljamo: tebi dragi prijatelj Drago in vsi ostali podobno misleči.

Ta tekst sem prebral kot slovo ob odprtem grobu dr. Franceta Susmana, Preserje, 10.nov.2007 ob 15:33 (pričetek slovesa ob 14:30); Novak Karlo Drago.