Naš obstoj je kot obračanje kolesa. Živimo, da bi umrli in umiramo, da bi živeli. Tu vse propada in se rojeva. Vse vodi po poteh Luciferjevega polja naravnih temeljev. V najglobljem bistvu, iz stališča univerzalnega, pa je Lucifer nestvaren, on je nekakšen privid, naravni pojav, ki deluje v brezbožnosti in ni v skladu z božjim plamenom.

Zavedaš se njegovega obstoja šele, ko se prebudiš, šele takrat, ko se žarišče duše poveže z absolutnim duhom. Brez povezave je le plamen, ki brez smisla gori in povzroča požare v služenju neresničnemu. Z njim je stopljen in lahko le tipa meje svojega obstoja.

Sveto pismo govori o peklenskem ognju. V lastni potrebi po samopotrjevanju vzdržujemo Luciferjevo jedro. Dokazujemo se in se na vse kriplje trudimo, da vzdržujemo uničevalni požar. Imamo zavest, pa smo brez pravega življenja, saj resnično življenje obstaja le v absolutnem.

In vendarle je absolutno vedno prisotno in ne moremo najti mesta, kjer ga nebi bilo. Tako kot človeka, ki s svojo agresivnostjo in glasnostjo ne opozarja nase, teže opazimo, tako tudi ne slišimo šepetanja resničnega življenja - šepetanje življenja resničnemu človeku.

In vprašati se moramo – kako resničen sem sam ? Ne kako primitiven ali izobražen.

Poznamo tudi mnoge oblike samoobvladovanja, ki je posebna življenjska taktika. Molčati, in zadržati bes, ter se pokazati miren, ko znotraj besni vihar, ter navzven kazati korektnost in ljudsko toplino? Takšno stališče je tako lažnivo, da se ga razveseli sam Lucifer. Nasmejan obraz, poteze na obrazu pa rezke in iz oči švigajo strele. Mnogokrat je prisoten strah, da bi izbruhnil kaos in bitka, če bi naše bitje pokazali takšno, kakršno dejansko je, brez zavor. Kolikokrat se dogaja, da se za zaščitno masko zadržanosti na skrajno prijazen način , v svilenih rokavicah služi lastnim interesom? Tako vsakdanji je že pogled na zakrit obraz, da se moramo resno vprašati, kje je resnični človek.

Življenje je res včasih samo sebi nasprotno. Lahko najdemo ogromno vzrokov in lahko jih iščemo nedogled. Tisto najbolj zanimivo vprašanje bi pravzaprav bilo - ali ne obstaja en glavi vzrok? Nit do njega je odvita iz klobčiča, ki ni znanje, ki je vedno omejeno; ki ni v času, ki ima vselej svoj začetek in konec; ki ni tista dobrota, ki je nasprotje slabemu in ima torej korenine v slabem in je povsod prisoten. Z vsakim vdihom, z vsakim izdihom.

Darinka