»Za kaj me sploh še imaš,
če nisem ta, katero sanjaš,
če nisem vredna niti tega tvojega
priznanja, da postaja med nama
samo še čedalje hladneje,
ko dobro veš,
da se tvoje srce zame
več ne ogreje,«

mu je Tinkara poslala SMS sporočilo v verzih in mu v njem razkrila svoje bojazni glede njune skupne prihodnosti. Sumila je, da je z njo samo še iz usmiljenja, pač iz navade, ljubi pa je že dolgo več ne. Ni pomislila na to, da bi jo varal, ker je bil preveč iskren značaj, da bi znal prikrivati, vendar ga je moralo nekaj težiti, nekaj, kar ji ni hotel zaupati…

Dolgo je v sebi premlevala te dvome in jih zadrževala v sebi. Bala se je, da bi z odkrito besedo uničila še tisto zadnjo iskrico, ki ju je še povezovala. A danes ni mogla več molčati. Po licu so ji polzele debele solze, ko je sporočilo poslala in čakala odgovora. Preveč ga je imela rada, tega svojega Nandeta.

Čez dobre pol minute zapiska njen mobitel in jo opozori, da ima sporočilo.

»Ljubezen naju vodi, draga,
tudi ko vse drugo odpove,
še vedno imaš moje srce,
v katero je zapisano tvoje ime.
Zagotavljam ti iskreno,
še vedno noro ljubim eno,
ljubim svojo malo veliko deklico,
to svojo nežno vrtnico.
Predraga, naj te ne skrbi,
na pravi poti sva,
da bova bolečino skupaj zmagala…«

je prebrala in se skozi solze nasmehnila sama sebi. »Še vedno me ima rad!« je vedela sedaj. »Le kako sem lahko dvomila o tem? Ah, on je zares preveč tenkočuten, da bi me lahko ranil. A jaz sem tista, ki se boji, da se mu kaj ne zgodi.«

»Ljubi moj,
odpusti mi,
da sem dvomila
v ljubezen tvojo
in verjela le še v svojo.
Hvala ti,
da si tako nežen
s svojo cvetko,
ki si jo s korenino vred
izruval in presadil na svoj vrt,
da ti lahko vsak dan
polepša s svojo lepoto
in s svojim dehtenjem,
saj je to vse,
kar lahko ti da…«

mu je spet poslala sporočilo, ker se ni mogla premagati v svojem veselju in v želji čim lepše mu izpovedati svojo ljubezen.

Danijela Premzl