Utrinek iz Metelkove

Pribit, kot »kanta« pozablja na svet okrog sebe. Toda zdi se, da živi, četudi samo z enim, napol priprtim očesom.Vsa realnost mu nekam odplava, zato vedno bolj postaja to, kar lahko je.

Oko pa mu vendar uzre vpadljivo sosedo, ki prisede k njemu - le tam je bilo še prosto. Skoraj je nisi zmogel zgrešiti, pa vseeno. Morda je vredna vsaj opisa.V fetiš »štiklah« in bujnem silikonskem oprsju je vzbujala idealno propagando za »jugo« gejšo. Iz nje je dobesedno kričal kič, razne verižice in podobni okraski pa so »glamurno« izzivali interpretacijo s posmehom žensk in moškim »vau«.

Naj nadaljujem. Njena postava je brezhibna, oči pa spominjajo na Kleopatro - z odličnim svinčnikom in šminko je dosegla vsaj podoben efekt, tudi ustnice so močno nabrekle, a verjetno umetne, skratka odlična imitacija. In njena ta zadnja? Zasliši se moški glas, ki blekne, da ima rit, kot vogal od banke, sama pa takoj pomislim: Ali je sploh njena? Tudi takšna predstava je lahko odlična zabava za tistega, ki ve kaj pomeni blišč človeka. Sicer ni bila sama, vendar njenega svobodnega spremljevalca skoraj ni bilo opaziti. Že res, da ni bil bleščeče napadalen, a je bil kljub temu »extra« zgodba zase.


Tudi njena koža spominja na umetno marelico, ki jo olupiš preden ti lahko gre v
tek. In tja se prilepi umetniško oko, torej na vrat zlata ali njegov umetni sijaj. Izpod njega pa se zagleda v kipečo maso dveh vzpetin, ki ne moreta zatajiti kirurške umetnosti.

Dotakne se jih, vendar njegovo oko tudi v blodnjah loči med umetnim in naravnim.
Obrne pogled, roke pa mu kar same padejo stran od nje.

Pribit kot »kanta« se občasno še obrne proti njej - vidi ali ne vidi, jasnoviden je.
»Kar je preveč, je pa preveč… Kakšna beda je v duši človeka, ki ne ve kdo je!« je priletelo iz ust človeka, ki mu nihče ni posvečal kakšne pozornosti.

Tako na kratko ti lahko umetnik pove svojo zgodbo, ženska z vogalom od banke pa ravno tako. Od vsega skupaj pa je pomembno le sporočilo zgodbe te zgodbe.