|
||||||
|
|||||||
PROTI JAPONSKI
-veselo-tragična novica
-obisk mojih najdražjih
-najbolj presenečen obraz v mehiki
-presenetljiv razplet iskanja sponzorjev
-organizacija peacehikers
VESELO-TRAGIČNA NOVICA Po dolgem boju sem dosegel svoj cilj in v svojem
malem nahrbtniku imam letalsko karto MEXICO-TOKYO. Kot kaže bom 4. oktobra zvečer
pristal na otoku Honšu na letališču NARIKA in spal v hiši japonskih prijateljev,
ki so za zdaj še neznanci. Na trenutke se zadnje dni ujamem v razmišljanju: kaj
mi prinaša Japonska? Me bodo tudi tam ljudje tako toplo sprejeli? Bom razumel
njihov jezik? Kljub intenzivnemu učenju namreč, še vedno ne čutim, da bi lahko
v japonščini sproščeno komuniciral. Bom dobil vsak dan svoj obrok hrane in...
me bodo neznani ljudje želeli gostiti v svojih hišah, kot me gostijo tukaj?
Dobro - vem, da se bom imel lepo. Vem, da bo šlo vse tako kot gre vedno - vedno bo vse točno tako kot mora biti in vse popolno. Ujamem se pač v razmišljanju... to je očitno del izkušnje, ki se imenuje "biti človeško bitje". Ko se nekje počutimo varni, sprejeti, ljubljeni... pač tega kraja ne želimo zapustiti. In nikjer na svetu se nisem počutil še tako sprejetega kot v zadnjih mesecih v Mehiki. Nikjer me niso imeli ljudje tako radi, nikjer se nisem še tako zaljubil in nikjer nisem ustvaril toliko prijateljstev.
Vendar del osebnostne rasti je oditi iz krajev, kjer se počutiš varno in se z odprtim srcem soočiti z neznanim. Pomemben del rasti je spoznati in sprejeti strahove, ki pot v neznano spremljajo in jim iti naproti... da nazadnje ugotoviš (vedno znova), da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni.
OBISK MOJIH NAJDRAŽJIH V zadnji reportaži sem vam zaupal, da sem se
pošteno zaljubil in me je moja mehiška princesa povabila v Queretaro - za en
dan. Ostal sem pa tam dober mesec dni in na veliko presenečenje sem v začetku
septembra doživel čast obiska moje (rodne) družine. Eno leto je namreč že minilo
odkar sem nazadnje videl obraz mame in sestrice in nekaj mesecev odkar se nisva
videla z očetom!
Po nekaj dneh, ki smo jih preživeli skupaj z Loreno in njeno družino, sem se
od nje poslovil (v eni noči sva porabila celo škatlo KLINEX robčkov!!) in popeljal
starše na nekajdnevni izlet po Mexico City-ju. Predstavil sem jim mamo Leti,
Tanio in ostale člane druzine. Bili so čustveni trenutki - videti mamo Leti
v objemu moje slovenske mame in kako mehiška sestra Larisa uči mojo sestrico
Niko španščine. Ugotovil sem tudi, da imam Tanio resnično rad, da je moja najboljša
prijateljica. Zadnje dni preživljava veliko časa skupaj.
Po 8 čudovitih in čustvenih dneh so starši odšli. Kot vedno, mi je oče predlagal, da kupi se eno letalsko karto za Slovenijo in mi nato ponudil pomoč pri nakupu letalske karte za Japonsko, vendar tokrat me je vprašal na drugačen način... tokrat je vedel moj odgovor in čutil sem njegovo ljubezen in ponos do mene. Čutim, da me starši tokrat zares razumejo. Ne želijo me več učiti in voditi, pač pa me sprejemajo takšnega kot sem in se učijo od mene.
"Mama, vem, da je težko imeti takšnega sina, ki bo vedno v življenju hodil
po robu, ki želi izkusiti vse in ki mu je tako težko ostati na enem mestu. Vendar
nočem in ne potrebujem, da skrbiš zame. Ne potrebujem tvojega vodstva in tvoje
pomoči. Ne potrebujem, da moliš, da bi mi bila kakršnakoli izkušnja prihranjena,
ker želim v tem življenju izkusiti vse in iti do konca. Edino kar od tebe želim
je, tvoje iskreno prijateljstvo."
Orosile so se ji oči, objela me je in pokimala.
Starši, vaša naloga je narediti otroke v čimkrajšem času neodvisne. Čakajte
in se veselite dneva, ko bodo otroci brez vas srečni in bodo sami sledili svojim
sanjam. Biti starš mora biti nekaj čudovitega, vendar pride čas, ko morate NEHATI
BITI STARŠI svojim otrokom in postati njihovi prijatelji. Če ne naredite te
radikalne spremembe, ne boste nikoli resnično spoznali svojih otrok, ki že dolgo
niso več otroci...
Če vztrajate biti starši in skušate voditi otroke, ki se znajo voditi sami,
je to zgolj izraz sebične portebe z vaše strani. Če vas skrbi kako so in kje
so vaši otroci, vam lahko povem, da ta skrb zgolj obremenjuje vaše ljubljene.
Nihče ne potrebuje ljudi, ki bi jih skrbelo zanje - naredite vse, da se otresete
teh občutkov ali jih vsaj ne izražajte prepogosto. Zaupajte, starši - vse bo
v redu z vašimi... prijatelji!
NAJBOLJ PRESENEČEN OBRAZ V MEHIKI Po nekaj dneh vztrajnega iskanja sponzorjev za pot proti Japonski, sem neko jutro odkril v desnem žepu 100 pesov (okrog 10$). Ne spomnim se točno, kako je denar tja zašel, vendar zdi se mi, da mi ga je dal oče za plačilo taksija za mamo Leti. Tudi tisti dan sem preživel v iskanju sponzorjev, vendar sem ob tem neprestano razmišljal, komu je ta denar namenjen.
Opazoval sem berače, ki so hodili mimo mene in me prosili miloščine, vendar jim nisem želel dati najdenega zaklada. Samo dejstvo, da so berači pomeni v veliki večini primerov, da ne razumejo denarja in z njim ne znajo ravnati. Ljudje, ki imajo pravi odnos do denarja, navadno niso daljše časovno obdobje brez denarja. Nič jim ne bo pomagalo mojih 100 pesov. Želel sem nekoga resnično osrečiti.
Tako sem se po celodnevnem boju odločil obiskati še zadnjo japonsko restavracijo - Sushi Groove. Vstopil sem v temen lokal in se kot vedno nasmehnil varnostniku in se rokoval s prvim natakarjem, ki me je vprašal, s čim mi lahko postreže.
"Je lastnik lokala tukaj?"
"Je.... Samo trenutek."
Namesto lastnika z velikim trebuhom in robatim glasom, je do mene je prišlo
mlado dekle, ki ni mogla šteti več kot 25 let, majhne rasti in nežnih obraznih
potez.
Zavzeto je poslušala mojo zgodbo in ko sem ji omenil, da potrebujem njeno pomoč,
so ji v oči skoraj stopile solze.
"Maite... ali kako ti je že ime?"
"Matej," sem jo popravil.
"Ne predstavljaš si, kako te občudujem in kako ZAKON je to, kar počneš.
Mislim, totalno kul je in noro, da obstajajo ljudje, kot si ti na tem svetu
in resnično si me navdihnil in..."
"Eh," sem jo prekinil. "Jaz samo sledim svojim sanjam. Tudi ti
lahko!"
Nasmehnila se je in nato nadaljevala. "Če bi prišel pred enim mesecem,
bi ti z velikim veseljem primaknila kakšen dolar, ampak ti si ne predstavljaš,
v kakšnem krizi je zdaj moje podjetje. Pravkar smo ugotovili velike goljufije
znotraj podjetja in zdaj sem na točki, da restavracijo zaprem. Resnično ti ne
morem dati niti pesosa... In iskreno - tako bi ti rada pomagala! Ampak je karkoli
drugega, kar lahko naredim zate?"
Zasvetile so se mi oči in na ustih se mi je narisal širok nasmeh. ONA JE!
Pomiril sem jo in ji rekel, da je vse popolno in da se vedno zgodi vse, točno
tako kot se mora. Mi smo tisti, ki moramo narediti vse, kar je v naši moči in
ostalo se vse vedno uredi tako kot se mora.
"Pravzaprav, lahko..." sem ji odgovoril.
"Povej mi!"
"Ne bi rad, da me zdaj razumeš narobe. Prosil te bom za nenavadno uslugo.
Danes nosim s sabo nekaj, kar ni moje in na noben način ne znam uporabiti. Vendar
prepričan sem, da bo tebi prišlo prav."
Izvlekel sem 100 pesov iz žepa, jih položil na mizo in videl najbolj šokiran
obraz zadnjih 9-ih mesecev Latinske Amerike. Zgrabila je mojo roko z denarjem
in skoraj zakričala:
"Ne, ni treba... Vzemi nazaj..."
Prijel sem jo za roko, pogledal v oči in rekel: "Adriana. Sprejmi moje
majhno darilo. S tem mi boš polepšala dan."
Vstal sem od mize in se odpravil po stopnicah do izhoda in nato po poti proti
metroju.
Zaslišal sem kričeč glas za mano in se obrnil. Videl sem Adriano, kako teče
za mano in počakal sem jo. Vsa zadihana mi je rekla: "Ej, si lačen, želiš
kaj pojesti?"
Rekel sem ji: "Adriana, najlepša hvala. Sem že jedel. Kdaj drugič."
Nato sva se objela in zašepetal sem ji: "Sledi svojim sanjam. Nikoli nikomur
in ničemur ne pusti, da ti jih ukrade. Mi obljubiš?"
Prikimala je in me objela še močneje. Poslovila sva se in hodil sem po temnih
ulicah Mexica s skoraj prazno kuverto, kjer hranim sponzorski denar za karto
- bil je dolg in težak dan - vendar sem se počutil bogat in uspešen, kot še
nikoli.
PRESENETLJIV RAZPLET ISKANJA SPONZORJEV Moj prvi sponzor je bil Japan
Airlines, ki mi je na pobudo predsednika družbe spustil ceno karte. Sledilo
je stotine neodgovorjenih pisem podjetjem in posameznikom v Mehiki, dokler se
nisem srečal z mladim japonskim poslovnežem Hiro-jem. Ta mi je prvi podpisal
dokument, da bo na dan, ko gremo kupiti karto, plačal desetino.
Sledila je japonska restavracija in tej drugi mali sponzorji. Kaj kmalu sem zbral 700 dolarjev od tisočih. In na tej točki nisem na noben način mogel dobiti nikogar. Manjkalo mi je zgolj 300 dolarjev in nihče v Mehiki mi ni bil pripravljen pomagati. Na neverjeten način se me je ogibala sreča...
V tem času sem spoznal neverjetne ljudi, ki so mi prinesli močna in pomembna sporočila.
V četrtek zjutraj sem sprejel odločitev;- naucil sem se, kar sem se moral in
sedaj sem pripravljen zapustiti Mehiko-. Po jutranji meditaciji sem stopil na
ulico in zašepetal:
"Vodi me, Bog. Tvoj sem. Pelji me, kamor moram iti."
Naenkrat sem začutil željo po tem, da grem na internet. Stopil sem do prvega
internet kafe-ja in na moje presenečenje so zavrnili prošnjo za 15-minut brezplačnega
interneta. To se je zgodilo prvič v zadnjem mesecu dni. Uslužbenka me je napotila
v drugi internet cafe v bližini.
Tam me je Mehičan za pultom povabil, naj ostanem za računalnikom kolikor časa
hočem. Ko sem končal, sem stopil do lastnika in mu razložil svojo zgodbo ter
ga vprašal, če mi lahko pomaga pri nakupu letalske karte.
"Če bi prišel prejšnji teden, bi ti lahko kaj primaknil, vendar danes,
po tem, ko sem plačal papir in črnilo, mi ni ostal niti en peso. Če ne, z veseljem."
"Vendar poznate koga, ki bi mi lahko pomagal."
Mož je prikimal in me napotil v pisarno na vogalu in rekel, naj govorim z Enrique-jem.
Vstopil sem v pisarno, z istim nasmehom, isto zgodbo kot vedno, vendar tokrat drugačnim razpletom. Preden sem dokončal, me je direktor prekinil: "Ne skrbi, jaz ti bom pomagal. Zaenkrat pozabi in naroči temu gospodu, kaj bi rad pojedel."
Ko smo pozajtrkovali, sem mu omenil, da mi manjka 300 dolarjev in dal mi jih je 500. Ko sem mu rekel, da jih ne potrebujem toliko, ni želel vzeti nazaj razlike. Povedal mi je svojo zgodbo, kako je bil zapit in zadrogiran "nihče" na cesti... in je zdaj, hvala Bogu, bogat in da sem mu polepšal življenje, ker sem mu dovolil, da mi je pomagal.
Četrtkovo jutro mi je spremenilo življenje (kot toliko drugih vsakodnevnih pripetljajev). Potrdilo mi je prepričanje, da je vedno VSE POPOLNO in da mi nikoli v življenju ne bo manjkalo ničesar, kar bom resnično potreboval. In še to... kakršnokoli poslanstvo mi je v življenju že namenjeno - vedno bodo prišla k meni vsa sredstva, ki jih potrebujem, da svoje poslanstvo izpolnim.
Moje edino vprašanje je bilo: Zakaj sem dobil 200 dolarjev več? Kaj naj z njimi
počnem? Komu so namenjeni? Bog namreč ve, da denarja niti ne sprejemam niti
ne potrebujem...
V soboto zjutraj sem v hišo prijatelja prejel telefonski klic.
"Mama Leti je," mi je rekel prijatelj, ko mi je predal telefon.
"Ola, mama Leti! Kako si?"
"Sinko, sem v resnično neprijetni situaciji... Ne vem kako naj ti razložim
in grozno sram me je spraševati te po tem... Nikoli se mi ni še to zgodilo ..."
"Reci, mama."
"Nimamo niti centa več in danes nimam kaj dati jesti otrokom. Mi lahko
morda posodiš nekaj malega - ti vrnem čez 3 dni, ko dobim plačo."
Srce mi je zaigralo od sreče. Ko je prišla v hišo prijatelja, kjer smo imeli
sestanek prvi Peacehiker-ji, sem ji dal razliko denarja od letalske karte.
Vsi smo bili zbrani in začel sem jim govoriti o temeljih organizacije Peacehikers.
"... in med nami NI IZMENJAV! Drug drugemu si pomagamo v vsem, kar potrebujemo."
Pogledal sem mamo Leti z narejeno jeznim pogledom. Bruhnila je v smeh.
"Mama, če kaj potrebuješ, me preprosto vprašaš - ni se ti treba čutiti
kriva! Vse kar si mi dala v zadnjih mesecih - si kdajkoli pričakovala karkoli
v zameno?"
"Seveda ne!" je rekla.
"Ti je bilo prijetno ob tem, ko si mi lahko kuhala, dajala svojo ljubezen
in vse kar sem potreboval?"
"Seveda, sinko!"
"Zakaj torej dvomiš v to, da jaz uživam, ko ti lahko kako pomagam! Ljudje
smo tako narejeni, Leti - to je naravno v človeškem bitju, da DAJE in se počuti
lepo zgolj zaradi dejstva, da daje. Tako smo narejeni in sodobna EKONOMIJA nima
nobene zveze z naravo človeškega bitja. Nismo ekonomski subjekti, temveč nam
resnično srečo prinese, ko lahko s tem, kar imamo, razveselimo druge!"
Zasmejala se je.
ORGANIZACIJA PEACEHIKERS
Preden zapustim Mehiko bi rad na tiskovni konferenci medijem sporočil našo namero,
da organiziramo organizacijo Peacehikers (Caminantes de Paz), kjer se bomo povezali
ljudje, ki skušamo živeti najvišjo vizijo človeškega bitja ter prakticiramo
religijo: Ljubezen. Združili se bomo v sanjah o enem svetu, brez meja in skupaj
iskali možnost, kako do tega sveta priti.
Rad vas imam!
Matej Sedmak
Peacehiker
www.peacehiker.com
peacehiker@gmail.com
P.s. Ne morem vam pisati tako pogosto kot bi želel. Emailbrain mailing lista
je predraga (sponzorski denar mi dovoli zgolj enkrat mesečno oglašanje), Google
groups mi ni všeč. Pogosteje kot na to mailing listo se bom oglasal na spletni
strani. Imam veliko novih fotografij, vendar še vedno nimam nikogar, ki bi mi
jih želel urejati (in svojo nalogo sprejeti resno) in narediti izbor, sam pa
navadno nimam časa niti znanja. Moje velike sanje so, da bi imel uigrano ekipo,
ki bi mi pomagala deliti svoje veselje z vami - sam se čutim na veliko področjih
omejenega. Čez nekaj dni bodo na spletni strani okenca, kjer boste lahko vpisali
svoj email, če mi boste želeli pomagati.
Če želite reportaže deliti s svojimi prijatelji, jim posredujte to reportažo
in recite naj se vpisejo na spletni strani. Če poznate kak elektronski ali tiskani
medij, ki bi želel objavljati tedenske reportaže, je edino kar zahtevam: objava
celotnega teksta in objava spletne strani www.peacehiker.com.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20051029122132546
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
