Eden od razlogov, zakaj je Buda svojim učencem posredoval čim manj »informacij« je, ker je hotel iz njih izvabiti njihovo lastno mišljenje, novo mišljenje. Drugi razlog pa je lahko, da jim je vedno znova želel pojasniti, kako zelo si gradijo samostojno mišljenje, če se ravnajo po določenih mnenjih in pojmih.

Človek na duhovni poti, ki se drži teh Budovih pobud, spozna: vse moje predstave in verski pojmi, ki sem jih na dosedanji ustvaril v zvezi z nirvano, božjim kraljestvom, reinkarnacijo, astralno sfero, duhom, izvirnim grehom itd. niso moj jaz. Človek, ki išče hrepeni po doživetju in resnični tovrstni izkušnji. Neomajno ve, da je doslej le verjel in slutil, morda je dojel z razumom. Toda še ne živi iz resničnosti, na katero nas opozarjajo ti pojmi.

Doslej je videl le »kot v temnem ogledalu«, kot to pravi Pavel in ne«iz obličja v obličje«. Do«gledanja iz obličja v obličje« lahko pride šele, ko se pravi-božanski jaz s pomočjo spoznanja popolnoma reši jaz-ego-osebnosti in doseže mir, ko je osvobojena duša in lahko raste. Potem se ji neposredno pokažejo zakonitosti kot izvirni greh, reinkarnacija, astralna sfera itd. To je«razsvetlitev«, o kateri govori Buda, pri čemer se svet duha neposredno zave prepoznavajoče duše. Ko Buda svari svoje učence pred špekulacijami, jim daje trdno oporo. Spoznaj, da ne veš o resnici ničesar in da ne moreš s svojim razumom ničesar vedeti. Tudi tvoja gotovost verovanja ni nikakršno vedenje iz prve roke, oz. Boga.

Filozofija in vera sta nujni kot prva stopnja poti: za orientacijo in kot motivacija. Toda človek pride do točke, ko opazi, da to ni dovolj. Kajti cilj poti, ki je v njem prisoten, je zavestno, prepoznavno dojemanje sveta Duha. Dokler še ne gleda iz obličja v obličje, ostaja nemiren; cilj ga žene dalje. Cilju se približa le, če lahko svoj pravi božanski jaz kot terja Buda – osvobodi filozofije, verskih predstav, pa tudi upanja ob pomoči obredov, inicijacij, manter, vodnikov… Kako rad človek verjame, da je zgolj z udeležbo pri obredu, ritualu, izgovarjanjem manter, sprejemanju inicijacij, druženju z vodniki, le s pripadnostjo temu ali onemu redu, cerkvi, guruju že lahko odrešen! Ne, taka pripadnost je vedno le možnost, ki jo je treba sprejeti in uresničiti, da bi dosegli cilj. Tako je bilo in tako je še danes.

Če se naša duhovna-duša s pomočjo doživetega spoznanja odreši jaza in jaz-osebnosti ter mu je s tem odvzela življenjsko osnovo, bo rasla dalje in se krepila. Kako pride do tega? Z ravnanjem, ki ga hrani razsežnost Duha, v katero vse trdneje vstopa. Pri tem jo podpira nov način življenja osebnosti (Jaz; je služabnik-vodja osebnosti. Osebnost je maska in navidezno bitje, jaz, ki se kaže zunanjemu svetu in ki ga je človek zgradil, da bi kot družbeno bitje lahko preživel. Najpomembnejši psihološki tokovi pa ugotavljajo, da naša osebnost skriva resnični-božanski jaz. Ko rečete »želim biti pravi jaz«, hrepenite po tem, da se ta jaz ozavesti.), ki postane služabnica nove duhovne duše.

Budi so očitali, da je njegov cilj ugasnitev človeške individualnosti, neke vrste razpršitev, po kateri ne bi bilo ničesar več. Niso razumeli, da gre le za ugasnitev jaz nagona, s čimer pride na dan čisto nova resničnost. Posledice takega ravnanja se imenujejo: »Znova se roditi skozi Svetega Duha.« Ko je nova duša razsvetljena, ko praznuje poroko z duhom, pomeni, da postane eno z duhom, z«Očetom«. V tem smislu pravi Jezus: Jaz in Oče sva eno. Kdor te zakonitosti resnično dojame od znotraj navzven in si ne želo odrešitve le za lastno dušo, ampak za vso človeštvo v soglasju z božansko voljo, bo v živem danes storil vse, da bo božanska misel uresničena. Kajti to zahteva duhovni zakon od vseh, ki si želijo vrniti k NJEMU. Če se ne pusti več odvrniti in odstraniti od tega dela, ampak pri njem vztraja, ga na poti resnično preizkusi, uči, popravlja in blagoslovi Kristusova moč.

Miran Zupančič