Ali smo si sploh na jasnem kaj predstavljajo nebesa in kaj pekel, ti dve skrajnosti. Raziskovanje življenja med tema dvema skrajnostima ne more dati jasnega odgovora, ker je vmes še veliko alternativnih možnosti, ki niso niti sama nebesa in niti sam pekel. Niso niti vica, človekovo življenje se zrcali v raznobarvnih niansah.

Nobena paleta barv ni tako raznobarvna, kot je življenje. So odtenki jutranje zarje, opoldanske in popoldanske pripeke, so sence, večerni zaton, mrak in noč. Tako nekako bi podali to prispodobo, ki pomeni paleto nians naših razpoloženj, pričakovanj, veselja, radosti in nenazadnje tudi trpljenja, bolečin in razočaranj, ki jih je treba sprejeti kot sestavni del življenja. To je tako, kot če bi obravnavali odnos med lučjo in temo, kaj se je med tem dogajalo. Je bila to morda zarja, mrak?

Če govorimo o nebesih in peklu, potem imamo v mislih odzivnost in počutje naše duše. Človek je bitje upanja in bitje vrednot. Upanje človeka je popolna odprtost v prihodnost, v nedogled. Nebes nihče resnično ne pričakuje, da se mu bodo odprle, niti sama ne vem kaj so nebesa. Vsi si predstavljajo, da so nekaj boljšega, kjer je človek srečen in zadovoljen ter v popolni harmoniji.

Človek upa. Upanje se vedno druži s pogumom. Upanje se nam kaže kot neke vrste usmerjenost v prihodnost. Upanje ima dva spremljevalca: pogum in strah. Upanje izpodriva strah in vedno se oba prepletata. Samo na obeh skrajnih koncih je upanje združeno s pogumom ali strahom, občutenje sreče ali obupnega razočaranja. Ko upanje nima poguma prihaja v mlahavost, tesnobo, strah in grozo.

Nebesa so težko dosegljiva vrednota, lahko bi rekli, da so občutenje sreče, ki jo je človek dosegel na določeni točki svojega poguma, pa še vedno upa še na boljše. Človeške misli nosijo čustvo upanja s seboj. Misli, ki jih nosi upanje so umske, racionalne in emocionalne. Najdemo jih v družini mišljenja in umskih sodb. Te misli imajo emocionalno inteligenco in svojo logiko.

Človekovo upanje v svoji umski funkciji se nanaša tudi na to, česar človek prej ni nikoli doživel, za kar nima nobene prejšnje izkušnje ali dražljaja. Tako si človek predstavlja tudi nebesa, onstran sedanjosti v prihodnosti. Človek se nikoli ne umiri v dosežkih in užitkih, svoje občutenje sreče želi doseči na kakovostni ravni, vedno bolj upa v nedogled. Krilatica tega najglobljenga vzgiba za srečo (nebesa) je upanje. Upanje je vedno strmljenje in hrepenenje sreči naproti. Človek se v visokem loku dviga prek in onstran sedanjosti v prihodnost. Zato se človeku zahoče po neminljivi večnosti (nebesih), da bo večno živel. V upanju dosegamo srečo in smisel življenja. Tudi v najtežjih trenutkih življenja, ko je človek bolan in dušeno ali fizično trpi, ga vedno navdaja upanje na ozdravitev, na izboljšanje razmer in psihičnega počutja.

Človeško življenje nenehno niha med upanjem in obupom. Obup je najmočnejši dokaz, da je človek bitje upanja. Če se njegov obstoj sprevrže v njegovo nasprotje, ne more več živeti. Obupati se pravi izgubiti smisel življenja. Nekateri telesno ali duševno vidno hirajo, razjeda jih črv obupa. Taki imajo zmeraj manjšo verjetnost, da se jim bodo želje, na katerih visijo z vsemi nitkami, uresničile.

Ljudje, ki obupajo ne morejo več živeti, sami sebe morijo, proti svoji volji, ob nemoči upanja. Upanje proti upanju je v naročju vsega človeštva, njegovega preživetja in humanega prizadevanja, upanje je vzmet humanizma. Upanje je eksistencialna moč človeka. V upanju je človek na višini vseh prizadevanj. V upanju je človek srečen, je kakor v raju. V upanju je moderni človek še vedno pračlovek, ker doživlja postopne alienacije (odtujitve) od človeka, je oddaljen od človeka in hrepeni po združitvi s človekom. Obup je povod za samomor, obupani človek drsi skozi vica v pekel in ker svojih muk ne more več vzdržati, ker se je znašel v brezizhodnem položaju, si vzame tudi življenje.

Človek pa ni samo bitje upanja, temveč je hkrati tudi bitje vrednot. Umsko in emocionalno vrednoti to kar se mu pokaže kot dobrina ali zlo. Človek vrednoti pojave okoli sebe. Človek je simbolično bitje in s simboličnostjo je nastala v človeškem razvoju prava eksplozija napredka. Začenja s podmenami in hipotezami, ki jih preizkuša, raziskuje z mislimi, računi, simboli, filozofijo in matematiko. Tako so nastale tudi vesoljske ladje. Človek operira z nekakšno avtonomijo in samostojno logiko. Simboli postajajo zastopniki in predstavniki stvari. Človek se ralizira v svojem delu, v ustvarjalnosti. Človek je bolj nevaren kot žival, če njegov instinkt trči ob svet simbolov, ko zadeva naravna determiniranost v svet svobode. Konflikt med simboličnim svetom moralnih vrednot in družbenih konvencij ter biološkimi instinkti človeka na drugi strani vodi v modernem času človeka do situacije, iz katere izvira tudi psihonevroza. Le-ta ne izvira samo iz instinktov, kot je mislil Freud, temveč iz konfliktov med instinkti in simbolizmi. Ko človek izgubi svoj simbolični svet, ki mu določa vrednote in smisel življenja, pride človek do točke, ki ji pravimo življenjska kriza ali pekel. Človek lahko živi v mejni situaciji tudi veliko let in se z vso resnostjo vpraša v kakšnem brezupnem stanju je njegovo življenje, kako naj smiselno izpolni svoj strahotni bivanjski vakuum, ki zja pred njim kot pekel. Človeka vodijo v pekel tudi zgrešene poti, ko išče svojo srečo v zunanjih surogatih, v kopičenju materialnih dobrin in trenutnih užitkov, ki so nadomestek prave notranje osebne sreče. Tak človek ima vse v materialnem smislu, znotraj pa je izvotljen in nesrečen (v peklu svojega izobilja).

Tatjana Malec