Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v težkih ali neprijetnih razmerah.

Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določati s časom. Toda od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij?

Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi? Človek je dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z jedrom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Večno ima torej samostojno »bit«, ne pa samostojnega obstoja, kajti obstoj ima začetek in konec. Samostojna bit je vse zajemajoča in je zunaj »obstoja« To bi lahko imenovali kot univerzalno, vezano na nič in vendar objema vesolje. Glede na duhovni hermetični zakon «kakor zgoraj tako spodaj« je tudi človek obdan, oklenjen z večnostjo. Tako je univerzalna bit tudi njegov izvor. Njegov obstoj je tako dolgo navezan na začetek in konec, dokler ju ne odpravi v samem sebi.

Tomažev Evangelij, 18, da to slutiti.
»Učenci so rekli Jezusu: Povej nam, kakšen bo naš konec? Mar ste odkrili začetek, da sprašujete po koncu? Kajti kjer je začetek, tam bo konec. Blaženi so, ko so na začetku; spoznali bodo konec in smrti ne bodo okusili.«

Večnost ni vezana na čas.
Smrt spada k našemu vidnemu vesolju, k vsemu, kar pride in gre k vrtečim se nebesnim telesom in k črnim luknjam. Toda pred » začetkom« ni bilo ničesar, ni bilo obstoja! Ničesar ni bilo, kar bi izhajalo iz nečesa drugega. Zato pravijo modreci vseh časov: to kar je bistveno, je ne-bivanje. To ne pomeni nič drugega kot preiti v večnost. O tem govori celotna modrost, ki ima svoje korenine v univerzalnem vedenju.