Gledam ženske, ki niti slučajno ne prevladujejo, gledam moške, ki se zdijo nekoliko skromni in gledam skupino, kjer vsi stegujejo ročice v isto smer, z zaprtimi očmi pa sanjajo svoje sanje. Oh, saj ne- le prepuščajo se toku in valu, ki odnaša bolečine preteklosti v belo svetlobo, njej se pa pravi, naj se zgodi tukaj in zdaj. Z napol milim nasmeškom se poglabljajo vase, duše jim preplavlja božanski duh, misli odnašajo angeli, vsak šepet pa jim prinaša božji blagoslov.

Same čiste duše, nedolžne v svoji čistosti, velike v svoji majhnosti ter neskončne v večnosti. In jaz tam zraven, ki že od nekdaj vem, da je lepo biti čist, pošten, velik v svoji majhnosti in preprost v svoji uspešnosti. Trudim se zapirati oči in trudim se biti božanska, vsa obdana s tistim nedolžnim sijem, ki sije v vsako celico, zažari v tvoje telo in ti daje navdih, da si tudi ti v sebi kakšen Bog in kdaj pa kdaj tudi zunaj sebe.

Ne dragi moji, ne gre mi tako kot vam, ki ste že vsi predani tej neskončni svetlobi o kateri vse veste, ker tako čutite. Tudi sama sem včasih tako čutila, se prepuščala tej iluziji, dokler mi ni življenje izpraznilo vseh teh baterij in sem bila prisiljena polniti akumulator na povsem novi način. Ker, lepo je sanjati, odtavati tja med božanske kresničke, srkati vase opojno belino nektarja in upati ter zaupati v svetlobo, ljubezen in radost. Potem pa dobiš vse te zaklade in v njih najdeš samo vse tisto, kar si našel že kdaj prej, le da jim nisi polagal toliko pozornosti. In ko sem začela nabirati vsa ta darila, mi je vsak posebej odseval delček mene, mojo lastno senco brez angelov in svetnikov tam zgoraj.

Četudi so bili, jim je bilo kaj malo mar, če bom ali pa ne bom splavala, ker nič se ne zgodi samo od sebe. In velikokrat tudi čvrsta odločitev ni dovolj, kajti vse na tem svetu ima svoj čas zorenja. V dobi zorenja pa je potrebno veliko potrpežljivosti, zaupanja sebi in prilagajanja. Samo ajčati v tistih premilih sončkih čudovitih energij, pri tem pa pozabiti na sočloveka in misliti samo na sebe, ker ti je lepo, mi ne pomeni veliko. Kako lepo, da človek zna poskrbeti za sebe in kako smešno kadar misli, da ima vse prav, drugi pa se le motajo v svojih vzorcih. In redki so tako imenovani duhovni ljudje, ki imajo naravni posluh za sočloveka. Resnično govorim samo o naravnem posluhu, ker mi vse te energijske spirale na tem ali onem nivoju in ne vem kako visoko že, ne predstavljajo popolnosti, kot temu večkrat pravijo Veliki.

Zavedam se, da ima vsak človek svoje poslanstvo, da se lahko dvigne nad materijo in vibrira na višjih frekvencah. In tolikokrat se mi zdi zelo žalostno ravno to, ko se vsi ti »vibratorji« začnejo obnašati tako, kot da niso na zemlji ali pa se enostavno izločijo iz svoje naravnosti in vsega tistega, kar dejansko so. In naj nadaljujem kar sem že začela na začetku. Tudi sama se znam predajati tem energijam, pa ne vem zakaj bi me morale povsem odnesti v vsakdanjem življenju. Saj je njihov namen druženja z nami vendar samo ta, da postajamo boljši, sočutni in potrpežljivi do sebe in drugih. Vse ostalo, vsa ta mistična naravnanost se mi zdi le pobeg od realnosti in od življenja tukaj in zdaj. Se vživljati v energije celo iz prejšnjih življenj samo zato, ker ti je lepo ali pa hočeš nekaj razrešiti. Seveda, zakaj pa ne, vendar vse to zelo težko pomeni, da se boš kot človek tudi dejansko spremenil. Ker spreminja nas lahko le sprejemanje sebe in drugih in vsega kar je naravno ali pa sovražno nenaravno.

In gledam ves ta »duhovni svet«, kako vsak po svoje vse ve in ne prenese drugega, da pove drugače, ker ga tisti drugi ne more dojeti, ker še ni tako visoko… O Bog, si mislim, pa kaj imaš ti pri vsem tem. Popolnoma nič, ker tukaj je vsak svoj Bog sam zase; edinstven, neponovljiv, enkraten, samo takšen kot je. In sprašujem se: »Kaj vendar počnejo vsi ti Bogovi tukaj zbrani, če so pa vsi tako veličastni.« Odgovarja mi le veličastnost z svojo večino. In tu zraven sem jaz kot Bog povsem nepomembna s slavo brez imena. Jaz in Bog sva eno, spoznam in jasno mi je zakaj…