 Globoko v našem telesu živi Duša . Živa duša je še ni videla , pa vendar vsi vemo , da je tam. Pa ne le to , vemo tudi , kaj je v njej.
V njej , prav sredi nje , stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse , kar čutimo mi.
Kadar nas kdo prizadene , ptica v duši vsa potrta caplja naokrog.
Kadar nas kdo ljubi , veselo skaklja in poletava gor in dol , sem ter tja.
Kadar nas kdo pokliče , skrbno prisluhne , da bi videla kakšen klic je to.
Kadar se kdo jezi na nas , se zvije v pernato kroglico in vsa žalostna molči.
Kadar pa nas kdo objame , se ptica v duši tako navduši , da kar raste in raste , dokler nas vseh ne zapolni . Tako dobro ji namreč dene , kadar nas nekdo objame.
Globoko v nas živi Duša.
Živa duša je še ni videla , pa vendar vsi vemo , da je tam.
Ni ga bilo še na svetu človeka , ki ne bi imel duše . Prižge se tisti hip , ko se rodimo in nas nikoli ne zapusti , niti za en sam , samcat hip ne - dokler živimo.
Kakor zrak je , ki ga dihamo , od trenutka , ko prvič vdahnemo , do trenutka , ko zadnjič izdihnemo.
Iz česa , se sprašujete , je ptica , ki prebiva v naši duši ?
Sliši se čudno , ampak je res ... iz samih predalčkov.
Predalčkov , ki jih ne moremo kar tako odpreti , saj je vsak zaklenjen s posebnim ključem.
Le ptica jih lahko odklene.
In kako to stori ?
Oh , čisto preprosto ... s svojo drugo nožico.
Na eni , kot smo že povedali , stoji ; z drugo , s tisto , ki jo ima spodvito pod perutjo , ko počiva , pa obrača ključe predalčkov , ki bi jih rada odprla.
Predalčkov je veliko in v njih je vsemogoča šara ...
Včasih lahko ptici prišepnete , katere ključe naj obrne in katere predale naj odklene.
Zaželite si , recimo molčati, in ji to sporočite ...
in ptica vam rade volje ustreže in odpre predalček za molk.
Vsako občutje , ki se nas dotakne , je shranjeno v svojem predalčku , zato jih je nešteto : eden za srečo in eden za žalost ,
eden za zaupanje in eden za sumničavost,
eden za upanje in eden za brezup,
eden za potrpljenje in eden za nestrpnost,
je predal za ljubezen in predal za sovraštvo,
še celo lenoba je pod ključem in domišljavost tudi.
Posebno skrbno je zaklenjen predalček , ki hrani naše najglobje skrivnosti - in komaj kdaj se odpre.
Včasih se ptica , muhava , kot je , odloči kar po svoje in odpre predal z žlobudravščino.
Takrat govorite in česnate , ne ba bi to sami zares hoteli.
Ali pa se trudite , da bi koga potrežljivo poslušali , pa presneti ptič potegne ven predal z nestrpnostjo , in sogovorniku nataknjeno sežete v besedo.
Včasih proti svoji volji postanete ljubosumni, in drugič ste ljudem v napoto , čeprav bi jim radi pomagali.
Ptica v duši nas pač ne uboga vedno in nam tu in tam kakšno zagode.
Ampak , saj sami veste ... vsakdo je malo drugačen . Nič čudnega , ko pa v vsaki duši stanuje malo drugačna ptica.
Če pri vas najraje odpira predal zadovoljstva , ste sebi in drugim v veselje . Če pa pogosto odpira predal z jezo , pa je ravno obratno.
Ptica , ki se slabo počuti , odpira same take predale , da se slabo počutite tudi vi.
In ptica , ki se dobro počuti , odpira predale zadovoljstva in dobro se počutite tudi vi sami.
Nadvse pomembno je , da ptici v duši čim skrbneje prisluhnemo ... včasih nas namreč kliče , pa je ne slišimo ...
Ko bi vsaj tu in tam - morda v kakšni tihi noči , ko vse spi , prislunili ptici v duši , ki nam šepeče ...
če bi ji prisluhnili s srcem ...
Nekateri jo slišimo ves čas.
Drugi skoraj nikoli.
Tretji spet -
enkrat samkrat v življenju...
(Michal Snunit)
ARELENA
|
Ptica v Duši
Prispeval/a: jaka dne sreda, 12. januar 2005 @ 11:30 CET
Globoko v meni živi Duša, živa duša je še ni videla...
V isti sekundi, ko sem to prebral me je stisnilo v predelu mojih prsi.
Kajti lepota tvojega imena, mi že od vsega začetka in prav zdaj gleda v to mojo
živo dušo.
Predlagam, da napišeš kakšno razglednico avtorju te lepe
pesmi.
Lp.
Ptica v Duši
Prispeval/a: arlena dne sreda, 12. januar 2005 @ 12:46 CET
res je ...Živa beseda se resnično dotakne Živega človeka in odzvanja v naših srcih v neskončnost...
verjamem da se bo , kot se je mene , dotaknila še mnogo src in če ji bomo sem ter tja ...v mirnih ali samotnih trenutkih znali prisluhniti...
mogoče zapela pesem Ljubezni...
pozdravljen in sonček zate
Arelena
Ptica v Duši
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 12. januar 2005 @ 21:58 CET
z velikim veseljem te spet berem na pozitivkah. Spet si se znašla na velikem polju sejalcev luninega semenja, ki te radostno sprejema, da vstopaš v ta magični in mitični predal klepeta, da slediš intimnim željam, sanjam, pričakovanjem in duhovni viziji. Izzivi so na dlani, torej piši! Ptica v duši naj žvrgoli in naj preraste v ritual prenavljanja življenja. Tvoj sonček, ki ga vedno pošiljaš svojim prijateljem naj bo oko vrhovnega božanstva ljubezni in tvoje ustvarjalnosti.
Draga moja prijateljica, zares sem te vesela. Te lepo pozdravljam
Tatjana