V nedeljo smo se z družino odpravili proti Šentjurju pri Celju na ogled jaslic, ki jih že štirinajst let v domači hiši postavljata oče Bernard in sin Janko Žličar. In res smo imeli kaj videti.
V kratkem pogovoru, mi je mlajši od Žličarjevih, Janko, povedal nekaj zanimivih stvari. Oče je jaslice izdeloval že v taborišču med drugo svetovno vojno. To veselje in pa seveda obilico rokodelske spretnosti je prenesel tudi na sina. Čeprav oče šteje že krepko čez sedemdeset pomladi, je še vedno zelo spreten in aktiven. Janko se rad pohvali, da jih pridejo snemati tudi iz televizije. In ravno na televiziji sem tudi izvedel za te lepe jaslice.
Jaslice so postavljene v šestih prostorih in letos obsegajo že več kot sto kvadratnih metrov. Za izdelavo sta potrebovala več kot šest traktorskih prikolic mahu, kamenja in zelenja. Izdelala sta preko sto petdeset lesenih hišk, veliko mostov, mlinov, žag, cerkva, gradov, tudi vode ne manjka, ter seveda veliko veliko število lesenih lutk, ki sta jih sama izrezljala. To niso samo jaslice, to je prava pravljična dežela. Vidimo tudi veliko število lučk, pravo električno omrežje na na majhnih lesenih drogovih, tudi slapov in tolmunov ne manjka. Za eliktrifikacijo sta uporabila več sto metrov kablov in žic.
Za izdelavo te pravljične dežela sta potrebovala več kot dva meseca dela. Lani je njun dom obiskalo več kot deset tisoč obiskovalcev, tudi iz Avstrije in Hrvaške so prišli. Tudi vstopnine ne pobirata, le v predprostoru je poleg knjige obiskovalcev majhna skrinjica in če kdo da kakšen prostovoljni prispevek je v redu, če ne, pa tudi. Vesela sta, da ljudje obiščejo njuno domačijo in da vidijo to lepo Božično deželo. Janko pravi, da je že s tem njun trud poplačan, pa čeprav pri hiši ni veliko denarja.
Danes sem videl mnogo avtomobilov iz cele Slovenije in če koga, ki tole bere, pot vodi mimo Šentjurja, mu svetujem, naj si vzame pol urice časa in si ogleda te res lepe jaslice in pravljično deželo. Če se vozite po avtocesti med Ljubljano in Mariborom lahko iz AC zavije na izvozu Dramlje, od tam je do Šentjurja dobrih pet minut, v Šentjurju pa ga do domačije Žličarjevih vodijo kažipoti. Če še to ni dovolj, pa za smer povprašate prvega mimoidočega in ni ga zlomka, da ne bi našli.
Prilagam še nekaj fotografij, ki sem jih posnel in moram priznati, da sem nad njimi kar nekoliko razočaran, ker nekako zakrijejo tisto pravljičnost, ki se ti prikaže, ko stopiš v hišo in vidiš jaslice v živo.
Jaslice bodo brezplačno na ogled do 2. februarja. Žličarjeva se namreč kljub temu, da imata z njimi vsako leto kar precej stroškov in da pri hiši že tako in tako ni veliko denarja, nista odločila za vstopnino. Ob vhodu sta postavila zabojček, v katerem zbirata prostovoljne prispevke. "Ljudje največkrat dajo po 50 ali 100 tolarjev. Včasih pa se zgodi, da kakšen bogataš podari tudi tisočaka,"
"Nočem pobirati vstopnine. Jaslice so namam v veliko veselje in ko vidiva, da so ljudje zadovoljni, sva srečna tudi midva. vem pa, da so prav najine jasli ime Šentjurja ponesle širom po Sloveniji in tudi prek meja, " pravi skromno Žličarjev Bernard.
V nedeljo smo se z družino odpravili proti Šentjurju pri Celju na ogled jaslic, ki jih že štirinajst let v domači hiši postavljata oče Bernard in sin Janko Žličar. In res smo imeli kaj videti.
