dragi Stojči,
vsi mi ti od srca želimo, da se reši tale stiska, ki jo preživljaš. Vsi komentatorji so ti naklonjeni, a sem ter tja ti tudi kdo kaj pove, kar je čisto na mestu, saj ne ti, ne jaz in nihče ni popolen, kar po domače pomeni, da vsi občasno povlečemo kakšne napačne poteze v življenju, sam sem jih v preteklosti veliko. Vem, da ti je težko sprejemati, saj vem da je lažje dati kot pa sprejemati, tudi sam sem že bil v življenju čisto na dnu. Še kako dobro se spomnim, da tudi za kavo nisem imel in, ko sem se sprehaj po ulici sem dobesedno gledal po pločniku, če leži kakšen tolar.

V takem stanju sem šel na " terapijo" na pokopališče in se nevem koliko časa sprehajal med pokojmiki, med katerimi so bili že mnogi moji prijatelji in prijateljice, pa sem si misli:" Blagor vam, ki ste že odšli, imate mir, pravo demokracijo, jaz pa sem ostal tu takole za seme in brez prihodnosti. Po treh-štirih urah me je postalo sram in sem se ozavedal, da sem še živ, da moram nekaj hitro storiti, bilo mi je lažje. Nato sem na poti proti domu šel mimo doma onemoglih, kjer sem zagledal nekaj znanih obrazov, groza! Mislil sem si, pa ja ne bom pristal v najboljši letih tule? Ne, Miran to pa ne, raje predčasni odhod v onostranstvo, kot pa tole. Nato sem srečal starega prijatelja, bivšega rokerka in plejboja vsega zapitega, ki me ogovori:" Ej, stari imaš kak cvenk, žejen sem kot vrag?" " Nimam, sem mu odgovoril, da sem suh kot poper!" " No, če je pa tako kot praviš, imam pa jaz še eno flašo v "skladišču" in te povabim na en drink." Pa sva šla v park, kjer je imel skrbno skrito rezervo za enim dobro zakamufliranim grmovjem in sva jo izpraznila. Pogovarjala sva se o dobrih starih časih socializma, glasbi, ženskah; tu sva se kar dolgo pogovarjala, o osmaljenosti itd. Ko sva se poslovila mi je bilo zelo toplo pri srcu in mislil sem si, kako in kdo ti vse pride naproti v hudi stiski.

Ko sem prišel domov, niti ne pijan, a tudi ne trezen, sem se spontano usedel na svoj stol ter prvič ponižno in z vsem srcem začel moliti. V molitvi, ki je trajala nekaj ur sem Boga prosil, da me reši te bede in, da mi pomaga iz tega ven. Že drugi dan sem bil poln neke nepoznane sile. Po treh dneh molitve pa je prišel odgovor; dela sem imel in plačila vedno veš, kar verjeti nisem mogel. V nekaj dneh ga je bilo celo preveč, da sem tako celo Boga zaprosil da naj malo zmanjša dotok, da sem že preveč zaposlen, in res ga je. Nato mi spet ni šlo, pa sem se usedel in Bogu rekel, da naj od sedaj naprej sam določa količino in obseg mojega dela; šlo je ravno tako. Danes nimam več tovrstnih problemov, vedno je in pride, a zato se redno družim Z Njim, ki je najbolj sigurna zaposlitev; pri Njemu ni bankrota, ni knjižice. Kdor to verjame, blagor mu, jaz sem se v to prepričal na lastni koži.

V vsem tem procesu, pa sem postal tudi mnogo bolj socialno-družbeno bitje, kot pa prej, nisem več samozadosten duhovnež, ki je preobremenjen sam s seboj in , ki je usmerjen le v sebe. Tudi to sem že bil v preteklosti, a ker je Bog družba in ne nek samotar v pečini, samostanu, ašramu ali v svoji sobi, sem tako dojel, da imam za Boga in mene eno uro na dan čisto dovolj časa za stik, ki sem ga dolžan vzdrževati. Pri tem, pa mi kljub temu, da delam celi dan, ostane dovolj časa za vse. In zagotovo vem, da sva za mojo srečo odgovorna samo Bog in jaz!

Bog mi daje popolno svobodo, pomoč, tolažbo in sigurnost v tem ali onem življenju. Ne potrebujem nikakršnim mojstrov, ne v telesu, ne " vnebozetnih" z njimi si nimam kaj pomagati, ker oni imajo drugačno delo, kot pa da bi se ukvarjali z menoj kot posameznikom. To ni njihova naloga. Z Bogom mi gre dobro v življenju, brez Njega in njegove hierarhije, mi je šlo slabo. Seveda je to samo moja izkušnja in prepričanje, ki pa ga ne želim nikomur vsiljevati, a še najmanj tebi, ki te stvari dobro poznaš, vendar ostajaš na starem, " odvisen" od nauka, ki je izgleda tvoji duši najbližji. To kar imej, saj ti nihče ne želi tega vzeti ali omadeževati, vendar bi lahko z ozirom na tvoje potenciale vseeno, pored prakticiranja zvoka in srca poskusil tudi način, ki sem ga opisal. Ali lahko kaj izgubi? Nič! Lahko pa dobiš, več kot lahko misliš, jaz sem. Včasih moramo pač poskusiti tudi kaj " novega", si upati, saj nikoli ni dobro, če se držimo starih receptov in apriori zavrnemo drugačne možnosti.

Kot vidiš te imamo radi in zardi te ljubezni moraš sedaj požreti tudi kakšno tako, ki ti ni všeč, a kaj češ, vsi smo v rasti ter učenju. Mi vsi pa imamo pravico od zgoraj, da ti lahko tudi kaj težje prebavljivega omenimo, seveda v smislu najboljšega. Saj mi smo tvoji prijatelji, prijateljstvo pa je samo takrat prijateljstvo, ko je preizkušeno. Vsa ostala druženja niso nič drugega, kot pozanstva, računica, taki ali drugačni sebični interesi, v duhovnih vodah ali izven njih, vseeno je. In iz tega razloga je molitev nenadomestljiva, nič jo ne more nadomestiti; molitev te potegne ven iz sebe k Njemu in sooljudem, po stiku se človek nauči vse predajati Njegovi volji, ne pa volji človeka na zemlji. Ko se tako predamo smo aktivni navzven in navznotraj. In kaj je posledica tega? Preobrat. Vedno manj se ukvarjamo s seboj in vedno bolj se Bog ukvarja z nami. Tako lahko brez problema sprejemamo vse mogoče duše v svoje vsakdanje življenje in oni se pored nas pričnejo spreminjati, ne da bi mi za to kaj delali, to dela božanska volja skozi nas in se s tem zavestno sploh ne ukvarjamo. " Bog ti delaj moje, jaz bom delal Tvoje!" To je prava vera, ki nima nič z religijami, katere so plod ljudi, ki so res " opij " za ljudstvo, a to velja tudi za večino organiziranih resnic tukaj na zemlji, kar so dosedanji res zreli komentatorji že vsak iz svojega zornega kota povedali več kot dovolj.

Po še nekaj je zanimivo, da se do sedaj še nihče, ki ste si blizu v duhovnem učenju Znanja ni oglasil z kakšno bededo spodbude ali podpore!? Bo imel Titud prav? Bomo videli kaj bo prinesel čas. Naj končam tale roman, kot bi to dejal naš prijatelj Radovedni. Pa brez zamere Stojči, vse se bo rešilo kot se najbolje mora.
lep pozdra od tvojega, danes ne preveč" prijaznega" prijatelja Mirana

[ Odgovori na to | # ]