Ustavite mi ta planet,
da z njega izstopim
v dimenzijo Velikega voza.
Ustavite mi Zemljo,
da z nje izstopim
in posodim svoje telo drugemu svetu,
da se prepoznam od kod prihajam,
kajti moje oči so polne pričakovanja.
Ustavite mi os tega sveta,
da se ne bom več vrtela
v krogu svojih bokov in dojk,
oblepljena ob križ,
z žeblji pribita
s svojo in tujo bolečino.
Tu živim v odsvitu krhke misli,
z nevestnim svetom sprta,
z usločeno hrbtenico naprej,
na meji praznine duha in telesa,
ki komaj še diha.
Presnavljam se v težo neizmerno.
V svojem nepojavnem bistvu
stojim vkopana do grla v smeteh,
med štrclji posekanega gozda,
dimom in zastrupljenim zrakom,
na Zemlji, na kateri bo kmalu
otrplnilo prebujenje.
Bivam med hropenjem komaj rojenih pljuč
in črvivimi gnezdi napredka.
Bivam zunaj meja vrednotenja,
zunaj meja spoznanja,
utopljena v dušo svojega znoja,
v brezimno tekočino svojega telesa.
Ne znam se več smejati,
kot se je smejalo polje
in zelenje moje mladosti.
Usujte pepel po mojih brazgotinah,
zravnajte me z nekdanjo podobo Zemlje,
ujemite sončne žarke med mojimi
razpuščenimi lasmi,
vodite me za roko po spolzkih stopinjah,
kajti sanjavi blodnjak vstopa vame
in okostnjak se me hoče oprijeti.
Ustavite mi to Zemljo.
Potrebujem izstop in morje svetlobe.
O drugačnem svetu mi govori
nedosegljivo spoznanje,
spoznanje svoje nemoči,
očiščena misel mi govori,
zapuščina zavezana vnukom
in tistim, ki bodo prihajali.
Odložite me in prepustite
pričevanju časa tam onkraj,
ločeno od ovenelih rož.
Prepustite me luči,
poševnim prostorninam miru,
šelestenju brezčasnosti.
Oči se mi lesketajo.
Vse se spreminja s pojmi,
stvarmi in rečmi, ki niso več moji.
Goličav postaja moj glas,
kakor da bi zapuščal telo
in vstopal na pota svojih strmljenj.
Knjiga modrosti
ostaja neprebrana in nerazumljena,
sreča utvara neukih.
V kapljah izgubljene krvi umira zarod.
Dežela vprašanj se spreminja.
Ne gre za vprašanja ljubezni ali sovraštva,
gre za uro, ki je ni več moč ustaviti.
Ustavite mi ta planet,
