Nekoč bom morda prišla do praga,
kjer se razprostira beli pajčolan
in svetloba me bo sprejela.
Tedaj bom odšla v kraje,
ki jih je bog določil zame
ob mojem rojstvu.

Ozrla se bom še enkrat nazaj
in se zagledala v milino življenja
in v vse kar mi je uspelo
in kar mi ni uspelo
postoriti, čutiti in biti.
Morda bom začutila
vabljivo možnost vrnitve
ali odhajanja. Ne vem.

Vem le to,
da je danes pred menoj
vstal kristalen dan
in da zrem z navdihom,
opijanjena od ljubezni,
potopljena v žarišče
svoje duše.



Metulj na cvetu
se mi je nasmehnil
in jaz sem se nasmehnila
njemu z mislijo
kako lep je ta svet.

Prišel bo večer
in vonj po zatonu.
Čutila bom nihanje
plime in oseke krvi.
Občudovala bom sončni zahod,
ki se v daljavi zlati
in se razpreda v morje
s svojimi dolgimi zlatimi lasmi.

Ogrnjena z njegovo toplino
bom legla in zamišljena zaspala
s številnimi vprašanji.
Prepustila se bom,
da me zaslepi v željah
in obljubah.

Pred nočjo se vsa slečem
v notranjosti
in okopam svojo dušo
s svetlobno močjo.

Dočakam nov dan
in sonce me je spet prebudilo
pod baldahinom sinjega jutra.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec