V parku Tivoli sem srečal zaskrbljenega soseda, ki me sploh ni opazil.
Pocukal sem ga za rokav in ga lepo pozdravil.
Sosed se je nasmehnil in se takoj spet zresnil.
Ker je sijalo sonce, sem mu dejal:



"Kaj ni lep dan, ta majski dan?
Ptički pojo, cvetje cveti in vse dehti?"

Sosed je odvrnil:
"Lahko je tebi, ki si mlad,
jaz pa imam toliko skrbi,
da tega sploh ne opazim"

Takrat, ko se je to srečanje zgodilo,
nisem bil več tako mlad,
saj sem imel že trideset let,
ampak v najinem srečanju s sosedom,
sem bil zavesten svojega diha
in če ne bi bil,
če bi mi bile bolj pomembne moje skrbi,
od mojega zavestnega diha,
bi šla s sosedom drug mimo drugega,
ne da bi to sploh opazila.

Tudi mene moje misli,
kdaj pa kdaj odnesejo stran,
od mojega bistva, pa se že kaj zgodi,
da me kaka stvar spet nazaj prizemlji,
v domovanje mojega diha. :)


Stojan Svet