Možak, ki je živel ob morju je neko noč sanjal, da na obali leži med milijoni kamni resonančni kamen, ki ob trku z drugim kamnom, le tega spremeni v zlato. V sanjah ga je celo videl in ker so bile njegove sanje tako žive, se je odločil, da poišče ta kamen. Vsak dan je ure in ure hodil ob obali pobiral kamenje in jih potrkaval. Prehodil je kilometre in kilometre in potrkavanje kamnov mu je prišlo tako v navado, da sploh ni več gledal, ali se kak kamen kdaj spremeni, ali ne. Po celodnevnih iskanjih je imel roke vedno bele od kamenja, dokler nekega večera, ko je prišel domov in si jih hotel umiti ni opazil, da se je bel prah, ki se je držal rok spremenil v zlat.


Tudi v naših življenjih je lahko tako. Človek išče resnico zunaj sebe, kot da ne bi vedel, da je ta lepo zapakirana znotraj njega in znotraj tistega, ki jo doživlja. Besede nekoga so lahko prazne, ali pa napolnjene z božansko energijo, zato dobro prisluhni vibraciji zvoka glasu, ki te besede nosijo, da se ti ne bo zgodilo tako, kot se je našemu nesrečnemu sanjaču, ki je po dolgih letih napornega truda spregledal ta čudežni resonančni kamen.

Vsebina vseh svetih spisov skupaj, se zate lahko nahaja v eni sami besedi, pa ne neki brezvezni mantri, ki ti samo zavibrira del možganske skorje, ampak v tisti besedi, ki zavibrira strune hvaležnosti znotraj tvojega srca.

Danes človek potrebuje ta direkten stik s svojim notranjim vesoljem, sebstvom, resnico ali Bogom mnogo bolj, kot kdajkoli prej in nikoli mu ni bil tako blizu, na dosegu lastnega diha.

Da pa ta harfa srca res lahko zaigra, potrebujem živega mojstra, ki to umetnost notranjega uglaševanja res dobro obvlada in seveda vse moje veselje za moje notranje vežbanje.
Mene te umetnosti zelo dobro uči Prem Rawat.


Stojan Svet