Zelo jasno mi je, da je moj razum samo računalnik, ki deluje na ustaljene, podedovane ali pridobljene miselne programe. Recimo, če storim nekaj narobe, kar moja družba, moji starši ali moj partner običajno obsoja, se sproži moj »pre-loadan« programček imenovan krivda.

Možgančki začnejo pošiljati signalčke žlezam, ki začnejo spuščati iz sebe točno tiste hormončke, oziroma strupe, ki povzročijo mojo slabo voljo in moje slabo počutje.

Človek je bil od nekdaj pameten in se je hotel izogniti takim neprijetnostim, zato je lepo izumil sugestijo, avtogeni trening, razne relaksacije, mantre, itd., itd.


Tudi sam sem bil pred mnogimi, mnogimi leti priden in lepo ponavljal zjutraj, ko sem se zbudil:
»Vsak dan, v vsakem pogledu, vse bolj napredujem«
Razum pa mi je rekel:«Klinac ti napreduješ«. Jaz pa sem si lepo rekel:
«Ignoriraj tega negativneža v glavi, ga bo že enkrat minilo, ko ga boš prerasel s svojo pozitivnostjo.«

Vadil sem prijaznost, vadil umirjenost, zraven še razne mantre kot »ohm shanti«, pa razne dihalne vaje, po domače pranajame in seveda še razno razne druge koncentracije.

Spomnim se, da sem si na zid narisal celo piko, v katero sem buljil ure in ure v upanju, da se bo končno nehala premikati na zidu, ali v moji glavi…
…in ko se mi je ravno že zdelo, da sem nekaj že končno realiziral, je takrat prišel kak »brezveznjak«, ki je z nekaj bolnimi besedami vso mojo realizacijo sesul v prah, da sem bil takoj užaljen, ali pa sem po domače rečeno popenil in ga nakuril.

Opazil sem, da ima moj razumski računalniški program tudi tako imenovane »shortcutse«, ali po domače bližnjice, ki se sprožijo in odprejo neke davne file, katere sem že zdavnaj »delitov«, ali po domače izbrisal, ki se lahko ponovno sprožijo, že ob določenih davno zakodiranih zvokih, ali celo nekih davno zakodiranih vonjavah…
..kot bi bile neke moje misli poročene z nekimi mojimi negativnimi čustvi še iz prejšnjih življenj (če seveda v to verjamem?)

V SSKJ piše, da je ego: posameznik, kot zavesten subjekt vsega doživljanja, kar je itak vsak od nas,
danes pa je bolj v veljavi slabšalni pomen te besede, kot sebičnež, dvoličnež in koristoljub.
Kje je ta meja med mojim notranjim pozitivcem in negativcem?

V psihologiji se nahaja nek izraz, ki se imenuje frustracijska toleranca, ali po domače, tista mejna točka, kjer v medsebojnih odnosih ne zdržiš več in se razburiš ali popeniš, kot smo včasih rekli.
Družba z ljudmi, ki imajo višjo frustracijsko toleranco je zame bolj prijetna, kot družba s tistimi, ki imajo to toleranco nižjo.

To toleranco prinesemo že na svet, ki se z našo vzgojo in okoliščinami v katerih rastemo, bodisi zvišuje, ali znižuje, glede na podobo, ki jo v spominu ohranjamo o samem sebi.
Droge in alkohol nam to frustracijsko toleranco znižujejo, kakor nam jo naše kakršnokoli delo na sebi zvišuje.

Meni je najbolj pomagala dvigniti ta nivo prav metoda Prem Rawat Maharajija. Občutenje tega notranjega miru in zadovoljstva v vsakem trenutku, je zame neprecenljiva sposobnost, da ne rečem celo umetnost.
Res, pot k sebi se ne začne s preskakovanjem ene moje misli v drugo, temveč izključno s čutenjem sebe v svojo notranjo globino, ali iz nje.

V moji komunikaciji z drugimi lahko vedno izhajam:
-iz mesta nespoštovanja ali spoštovanja,
-iz mesta neprijaznosti ali prijaznosti,
-iz mesta notranjega nezadovoljstva ali zadovoljstva,
-iz mesta jeze in sovraštva ali notranjega miru in ljubezni,
-iz mesta moje nevednosti ali vednosti.

Zanimivo, da od notranjega miru in zadovoljstva ni umrl še nihče, od jeze in sovraštva pa jih je že veliko.

Spomnim se nekoč ob nekem obisku na onkološkem inštitutu, nekega rakavega bolnika, ki je še na svoji smrtni postelji pošiljal medicinske sestre v tri p. m.
Njega je brez dvoma pokopala njegova lastna jeza in sovraštvo.

Skozi mojstrovo metodo spoznanja sebe, se osvobajam strahu, jeze in sovraštva, notranja akumulirana negativna sila pa se počasi skozi vsakodnevno prakticiranje, transformira v občutek ljubezni in notranjega miru.

Dokler človek ne občuti sebe v globini samega sebe, ne more razumeti tega enostavnega sporočila, ker se z mislimi enostavno nikoli ni dalo priti do tja, niti se nikoli ne bo.

Včasih mi kak »pametnjakovič« reče:
«Vem o čem govoriš«, jaz pa mu včasih odgovorim:
«Ne, ne veš. Če bi res vedel, ne bi imel zdaj odprtih ust«.
Večkrat me obide tudi sočutje do tistih ljudi, ki iz svoje nevednosti počno neumnosti sebi in drugim.
Res edina sprememba zunanjega sveta je v mojem notranjem sočutju do vseh živih bitij.

Nekoč je nek možak sanjal, da je berač, ki ga lovi cela vojska z namenom ga ubiti. V dežju je tekel raztrgan skozi gozd. Ko je prenehalo deževati, je na neki gozdni jasi videl skromno kolibo in se odpravil tja. Bil je neznosno utrujen in lačen. Starka, ki je živela v kolibi mu je ponudila vse kar je imela in to je bila pest surove leče. Ravno, ko si je možak zakuril ogenj, da si skuha to pest leče, se mu je prevrnil lonec in pogasil ogenj. Možak je začel neutolažljivo jokati in se zbudil v zlati postelji z baldahinom. Ob postelji je stala straža, ki ga je čuvala noč in dan, saj je bil vendar kralj. Blazine so bile še mokre od solz in kralj je takoj sklical vse dvorjane in jim povedal zgodbo iz sanj. Rekel jim je: »Kdor mi zadovoljivo odgovori na vprašanje, kaj sem, ali berač iz sanj, ali kralj, dobi pol mojega kraljestva.«

Prihajali so razni »pametnjakoviči« in ga prepričevali v to in ono, vendar kralj ni bil zadovoljen z njihovimi odgovori. Na koncu je prišel še nek mali možak, ki so se mu dvorjani zaradi njegove majhnosti vsi smejali in se sploh čudili, kako si upa stopiti pred kralja.
Mali mož je rekel kralju:«Ti nisi niti berač iz sanj, ker so se tvoje sanje končale, vendar nisi niti kralj, ker se bo tudi tvoje kraljevanje nekoč končalo. Ti si v resnici to, kar si bil preden si bil berač iz sanj, ali kralj te kraljevine in kar boš postal, ko te na tej zemlji ne bo več.«

Kralju je bil ta odgovor všeč, zato ga je vprašal:
«Ali mi ti lahko pokažeš to, kar sem bil prej, oziroma to kar v resnici sem zdaj in kar bom, ko me ne bo več?«
Mali mož je odvrnil, da lahko, saj je bil mojster svojega časa in zgodba pravi, da mu je dotični kralj po božjem razodetju svojega bistva ponudil pol svojega kraljestva, ki pa ga je prijazni mali mož po imenu Aštabakr zavrnil.

Res smisel mojega poslanstva se skriva v razodetju mojega bistva, v tem, kar sem bil prej, preden sem bil rojen, sem zdaj, ko sem še na tej zemlji in bom, ko bom nekje drugje, vendar še vedno v tem božanskem občutku srca :)

(do katerega kot sem že rekel, nihče ne more priti s svojimi mislimi. :)


Stojan Svet