Da na vrtu lahko zrastejo lepe cvetlice, je potreben gnoj. Ta gnoj je naša preteklost. Bog nam z njim pomaga k rasti.
Ko figa pride iz konjske riti, je pretopla, prekisla, pretežka. Smrdi in vzbuja gnus. Če jo takoj raztrosiš po cvetju in po semenu, ga osmodi in uniči.
Gnoj je treba pustiti, da počiva, se posuši in počasi razkraja. Sčasoma postane voljan, brez smradu, lahek in rodoviten.
Takrat daje najlepše cvetje in najlepše poganjke.
Bog uporablja našo preteklost, da pognoji naše življenje. Da ob njej rastemo.
Če glavo tlačiš v preteklost, ko je še vsa topla, te zaduši.
Pustiti je treba, da se udela.
V nas se z delovanjem časa in milosti neopazno razkraja, kar je (v nas) slabo.
Vzljubiti moramo tisto, česar se iz preteklosti sramujemo in kar se nam zdi nizkotno. Ta gnoj bo postal vir rodovitnosti.
Naša preteklost, naše trpljenje, naši kriki, vse to je spev v jeziku ubogih.
Nihče ne more danes 'biti', ne da bi 'bil' tudi včeraj.
Kdor koli že si in kakršne koli že so tvoje rane in tvoja boleča preteklost, nikdar ne pozabi – v svojem trpinčenem spominu nikdar ne pozabi, da te čaka večnost ljubezni.
Da na vrtu lahko zrastejo lepe cvetlice, je potreben gnoj. Ta gnoj je naša preteklost. Bog nam z njim pomaga k rasti.
