Sri Chinmoy sodi med najbolj zanimive pesnike in filozofe 20. stoletja. Rojen je bil leta 1931 v Bengaliji (Indija). Svojo mladost je preživel v Ashramu (samostanu). Leta 1964 se je preselil v New York.

Znan je po svoji vsestranskosti, saj ni le pesnik, je tudi skladatelj, slikar, glasbenik in športnik. Že vsa leta tudi veliko predava po raznih univerzah.

Njegova filozofija poudarja prav posebno moč srčne dobrote in prisrčnosti.

V svojih aforizmih o duhovnem srcu pravi takole:



Če resnično ceniš
svoje čisto srce,
potem ga ljubi neskončno bolj
kot ljubiš karkoli drugega.

Srcu notranje čistosti
je namenjeno imeti
življenje zunanje lepote.

Človek je lahko srečen in gotov vase le tedaj,
ko njegovo srce hitreje čuti kot um razmišlja.

Moje srce, ljubim te.
»Zakaj?«
Ker se ne pritožuješ.

Da ohraniš svoje srce
ves čas mladostno,
prosi razum za čistost,
prosi vitalnost za enostavnost,
prosi življenje za samorazdajanje.

Živi v svojem srcu.
Priložnost te bo zbudila.

Moj um preveva tisoč obljub,
moje srce preveva eno samo dejanje:
neprestana ljubezen do Boga.

Pot srca je taka,
da osvaja vsa nasprotja,
notranja in zunanja.

Bog bo nate ponosen,
če si lahko dopoveš,
da ne obstaja nič takega kot je padec.
Bog te bo ljubil še neskončno bolj,
če lahko sprejmeš
nekatere svojih takoimenovanih zmot kot izkušnje,
ki jih je imel on sam v tebi in skozi tebe.

Stori vedno en korak več,
kot si nameraval.
To zmoreš brez neuspeha.
Poglej, si že napravil.

Utrujenost
je drugo ime za lenobo.
Pripravljenost
je drugo ime za polnost.

Moj Najvišji Gospod mi je povedal,
da nobeno dejanje samorazdajanja ni smešno.

Resnica je v vsem.
Toda ljubezen je vse.

Če rade volje storim,
kar zmorem,
potem stori moj Najvišji Gospod brezpogojno vse,
česar ne zmorem.

prevedel Andrej Feinig