Mati Terezija
(1910-1997)

Rojena je bila 27. avgusta 1910 v Skopju in je albanskega porekla. Leta 1929 se je kot članica ženske kongregacije odpravila v Indijo, kjer je bila globoko pretresena nad pomanjkanjem. Izstopila je iz svojega reda in se posvetila izključno negi najbolj zapostavljenih in zavrženih oseb v Kalkuti.

7. Oktobra 1950 je formalno ustanovila nov red "Misijonark ljubezni". Od tedaj naprej je bila Mati Terezija v belem sariju z modrimi robovi neutrudna delavka v službi ljubezni in življenja.

Danes red Misijonark ljubezni šteje več kot 4000 članic, ki delujejo v 120 deželah in oskrbujejo kakih 600 ustanov.

Mati Terezija je večkrat govorila, da nista njeno delo in življenje nič več kot kapljica tolažbe v ocean trpljenja. Vendar je dodajala, da če te kapljice ne bi bilo, bi nekaj v morju manjkalo. "Ljubiti in skrbeti za uboge in zapostavljene je zame vir veselja in zadovoljstva". "Ubogi ne potrebujejo našega pomilovanja, ampak ljubezen in usmiljenje."

O težavah modernega časa pa je dejala: "Največji problem modernega sveta je osamljenost in zavrženost. Osamljenost je pravzaprav neke vrste lakota, lakota po toplini in ljubljenosti. Vendar pa je to lakoto veliko teže prenašati kot lahkoto po koščku kruha."

Ko je leta 1979 zvedela, da je dobila Nobelovo nagrado za mir, je izjavila: "Nisem je vredna". Svet pa se s tem ni strinjal in jo je v letih po tem zasul z raznimi častmi in priznanji. Leta 1986 je Bill Clinton podpisal poseben odlok, s katerim je Materi Tereziji dal častno ameriško državljanstvo, katerega je doslej v zgodovini ZDA dobilo samo pet tujcev. Lahko rečemo torej, da je Mati Terezija na krščanski način dosegla vse, kar se na svetu doseči da. Zato najbrž ni veliko tistih, ki se ne bi strinjali, da je legendarna redovnica umrla na glasu svetosti.

Mati Terezija, ki je pobrala na tisoče lačnih in zapuščenih otrok po ulicah Kalkute, je bila tudi vneta borka proti splavu. Proti temu dejanju, ki ga je označila kot zločin in največje zlo na zemlji, je večkrat ponovila svoja stališča. "Tudi nerojeni otrok mora imeti možnost živeti", je izjavila ob prejemu Nobelove nagrade za mir 10. decembra 1979 v Oslu. Poudarila je, da je prihodnost nekega naroda v njegovih otrocih.

Zastopajoč stališča Cerkve proti splavu, se je udeleževala tudi manifestacij proti prekinitvi nosečnosti, ki so bile organizirane večinoma v zahodnih deželah. V Bonnu je julija 1982 obsodila splav kot 'največji uničevalec miru' in ob tem vprašala, kako naj bi bilo mogoče prepričati može o miru, če pa že mati lahko ubije svojega otroka.

Junija 1985 je v Washingtonu dejala: "Vsak nerojeni otrok je narejen po božji podobi. Vse kar je na svetu lepo je torej uničeno s splavom." Proti nekaznovanju splava v Španiji, je dala svojo podporo katoliški pobudi, ki se je temu upirala v Madridu maja 1983. "Ženska nima pravice odločati o rojstvu svojega otroka, četudi je žrtev posilstva," je zatrdila 1982 v Glasgowu. "Bogati narodi, ki so uradno sprejeli splav, so ubogi, celo zelo ubogi. Taki nimajo več poguma gojiti novo življenje," je aprila 1977 v Milanu povedala pred 100.000 mladimi. V Indiji je propagirala uporabo naravnih kontracepcijskih metod za preprečevanje tega zločina in največjega zla na zemlji. To je bilo ob obisku v Bhopalu marca 1981.

Papež Janez Pavel II. o materi Tereziji:
"Izreden zgled tega tihega poslanstva ljubezni, ki se poraja iz stalnega premišljevanja o Jezusu na križu, je Mati Terezija iz Kalkute, ki se je vrnila v Očetovo hišo. Zjutraj sem z globoko ganjenostjo daroval sveto mašo zanjo, ki je nepozabna pričevalka o ljubezni, v konkretni in neprestani služba najbolj revnim in odrinjenim bratom. Na obličjih revežev je prepoznala Jezusov obraz, ki iz višin križa kliče: "Žejen sem." In ta krik je z velikodušno predanostjo sprejela iz ustnic in iz srca umirajočih, majhnih zapuščenih, mož in žena, ki jih je strla teža trpljenja in osamljenosti.

Ko je neutrudno hodila po poteh sveta, je Mati Terezija zaznamovala zgodovino našega stoletja. Pogumno je branila življenje. Služila je vsakemu človeku in vedno pospeševala človekovo dostojanstvo in spoštovanje. Poraženim v življenju je dala čutiti nežnost Boga Očeta, ki ljubi vsako bitje, ki ga je ustvaril. Pričevala je o evangeliju ljubezni, ki se hrani iz zastonjskega darovanja samega sebe vse do smrti."