Božič ali zimski sončni kres so zelo verjetno praznovali že stari narodi v predkrščanski dobi. To je bil čas, ko je začel dan ponovno rasti. Na to nas še danes spominjajo nekatere božične in kresne navade in vraže. Danes pa je božič krščanski praznik Kristusovega rojstva, ki ga kristjani praznujejo 25. decembra.
Med najstarejšimi božičnimi navadami je peka posebnega božičnega kruha. Gospodinje seveda danes spečejo ponavadi orehovo potico, včasih pa so ta kruh, imenovan božičnik, ljudje imeli na mizi vse tri svete večere: na božični večer (rečemo mu tudi sveti večer), na staro leto in na večer pred tremi kralji. Kruh je bil ponavadi ajdov, ržen, lahko pa tudi pšenični. Ponekod so v kruh gospodinje zamesile tudi suhe krhlje, orehe ali pa zelišča, ki naj bi imela čarobno moč.
Na sveti večer je bila med ljudmi tudi navada, da so si vedeževali s pomočjo vlivanja svinca v mrzlo vodo. To so sploh rada počela dekleta, ker so si želele po svinčenih podobah uzreti bodočega ženina.
Na Gorenjskem so dekleta verjele, da se jim bo bodoči ženin pokazal na sveti večer v studencu, zato so se rade zmuznile od doma, da bi to preskusile.
Na Gorenjskem so na sveti večer metali čevelj preko rame proti vratom. Kdor je metal, je sedel na stolu, obrnjen s hrbtom proti vratom. Če se je čevelj postavil tako, da je bil obrnjen proti vratom, je to pomenilo, da bo kdo v prihodnjem letu odšel od hiše, če pa se je obrnil navznoter, pa je pomenilo, da bo kdo v hišo prišel na novo.
Povsod v naših krajih je bilo med ljudmi prepričanje, da se živina ravno tako kot na kresni večer, tudi na božični večer pogovarja o prihodnosti v domači hiši in tudi o svoji bodočnosti. Kdor pa hoče slišati ali vedeti, kaj govori živina to noč, mora imeti s seboj praprotno seme, ki cveti in zori na Ivanje.
Med številne navade, ki sodijo k božiču in so danes že v glavnem utonile v pozabo, prištevamo tudi koledovanje. Tudi ta običaj so poznali že pred krščanstvom, krščanska koleda pa traja navadno od božiča do svetih treh kraljev. Valvasor pa je zapisal, da so koledniki hodili od hiše do hiše vse od Miklavža (6. december) do svečnice (2. februar). Ponavadi so bili koledniki samski moški, vendar to ni bilo nujno.
Koledniki so v vsaki hiši zapeli, nekateri celo zaigrali in zaplesali. Domačim so zaželeli v novem letu zdravja in sreče, dober pridelek, zdravo in plodno živino. Ena od kolednih pesmi je bila tudi tale (kolednik je v roki držal smrekovo vejico, ki jo je namočil v blagoslovljeno vodo in z njo poškropil prisotne):
Šip – šap, šip – šap,
da bi bili zdravi kakor riba v vodi,
močni kakor medved v gori
in da bi spekli toliko potic
kot je na tej vejici špic.
Gospodarji so kolednike za njihove dobre želje vedno nagradili.
Božič ali zimski sončni kres so zelo verjetno praznovali že stari narodi v predkrščanski dobi. To je bil čas, ko je začel dan ponovno rasti. Na to nas še danes spominjajo nekatere božične in kresne navade in vraže. Danes pa je božič krščanski praznik Kristusovega rojstva, ki ga kristjani praznujejo 25. decembra.
Na Gorenjskem so dekleta verjele, da se jim bo bodoči ženin pokazal na sveti večer v studencu, zato so se rade zmuznile od doma, da bi to preskusile.
Med številne navade, ki sodijo k božiču in so danes že v glavnem utonile v pozabo, prištevamo tudi koledovanje. Tudi ta običaj so poznali že pred krščanstvom, krščanska koleda pa traja navadno od božiča do svetih treh kraljev. Valvasor pa je zapisal, da so koledniki hodili od hiše do hiše vse od Miklavža (6. december) do svečnice (2. februar). Ponavadi so bili koledniki samski moški, vendar to ni bilo nujno.
