Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20021217134816314




Duh Aboriginov

torek, 17. december 2002 @ 13:48 CET

Uporabnik: Pozitivke

Aborigini - ljudje, ki še imajo povezavo z duhom in telesom, nesnovnim in snovnim
ali
Kakšno je aboriginsko doživljanje stvarnosti,
njihovi obredi in življenje, ki ga živijo med resničnostjo in mitom

"Če imaš besedo, duha -
potem govori, stoj za tem!"

(aboriginski pesnik Bill Neidjie)

p>Srečala sem veliko Aboriginov, takšnih in drugačnih, a večinoma umazanih, revnih in povsem "zatolčenih". Vsi pa so še imeli, vsakršnemu pomanjkanju, zasmehovanju in nerazumevanju navkljub, dušo - voljno, široko in nezlagano. Vsedli so se mi v dušo in jaz v njihovo; za vedno so postali del mene in jaz del njih. Čeprav je njihovo doživljanje resničnosti drugačno kot naše, smo se razumeli … Sicer pa se svet, kot ga doživljajo Aborigini, domorodni praprebivalci avstralskega kontinenta, kaže povprečnemu evropeiziranemu človeku kot pravljičen in zato odmaknjen, nerealen in - seveda - nedosegljiv …

Aboriginska resničnost "tu in zdaj" pretresljiva. Življenje, ki jim ga dopušča realnost evropeizirane bele civilizacije Aboriginim ne da dihati. Prav zato je med današnjimi Aborigini, ki bodisi žive po mestih (veliko jih je v Darwinu ali v Alice Springsu), manjših zaselkih ali komunah - veliko bolezni, drog in alkoholizma. Prav gotovo je res, da so Aborigini po ustavi enakopravni, res pa je tudi, da so v resnici (skoraj) popolnoma neenakopravni in da nimajo enakih možnosti za samorealizacijo v svetu belega človeka. Seveda drži tudi, da dojemanje belega človeka v povprečju ne zmore dojeti aboriginskih izhodišč in s tem življenja, zato domorodne praprebivalce razglaša za - lene, neumne in "hudičeve"…


Aborigini vedo in zato čakajo …
Danes sicer Aborigini tvorijo odstotek in pol vsega avstralskega prebivalstva, kar pomeni okoli 227 645 ljudi; njihovo število pa še narašča. Vsak beli Avstralec, še posebno tisti, ki žive v puščavi, torej skupaj z Aborigini - vam bo z grozo v očeh dejal, da se Aborigini "množijo kot zajci"… Morda pa se morajo (saj pravijo, da se vse vrača), saj so jih od leta 1870 beli kolonizatorji na tisoče "pobili kot zajce".

Način življenja, ki so ga Aborigini imeli pred angleško invazijo, leta 1788, kaže, da so imeli strukturiran socialni in politični sistem, ki jim je omogočal, da so med seboj in z naravo - živeli in delovali na najboljši možni način. Njihovo življenje nikakor ni bilo "primitivno" in "kamenodobno" (kar dokazujejo nekateri beli pisci, ki tega življenja pač ne morejo dojeti s svojim dojemanjem resničnosti). Ko je 18. januarja 1788 prva britanska ladja s kaznjenci zaplula v zaliv, ki so ga kasneje poimenovali Port Jackson, je za Aborigine nastopila velika sprememba. Zaradi njihovega upora belcem (ker so si jemali zemljo), so kolonizatorji v nekaj desetletjih upornike pobili, si prisvojili zemljo ter z umori ali umetno povzročenimi boleznimi zdesetkali aboriginske družine. Vse, kar se je dogajalo in se še - bi lahko imenovali kar genocid. Mnogi raziskovalci namreč menijo, da je bilo ob invaziji na celini petstotisoč do milijona aboriginov. Zapisano pa je tudi, da jih je po približno stoletju okupacije ostalo le še okoli petdesettisoč (glede na štetje prebivalstva iz leta 1901).

Od leta 1870 so mnoge Aborigine na silo odpeljali v t.i. misijone ali rezervate, ki jih je ustanovila avstralska vlada, češ, da je to potrebno "zaradi njihove lastne zaščite". Menili so, da tako domorodce ščitijo pred njihovo nemoralnostjo (?), zanemarjenostjo (?) in boleznimi. Seveda je bila t.i. zaščita zgolj fasada za kruto preračunljivost, ki je v imenu dobrote in celo Boga - skušala praprebivalcem celine vcepljati evropski mišljenjski vzorec ter način življenja. Tako bi Aborigini postali dobra in poceni delovna sila. In ker je k "pravilnemu mišljenju" najlaže navajati otroke, so kolonizatorji tedaj načrtno razbijali domorodne družine ter jemali materam otroke od prsi (!) - da bi jih lahko vzgajali kot "prave Avstralce"! In tudi danes, ko smo na "višku demokracije", bela avstralska večina (čeprav nič kriva) tako ali drugače zastruplja domorodce - z alkoholom, slabo hrano, slabimi mislimi … Aborigini danes še vedno nosijo v sebi kodo manjvrednosti, čeprav so zavestnejši od večine samozavestnega in samozaverovanega avstralskega belega prebivalstva. Bolečina, ki jim je bila zadana v preteklosti, še vedno pušča sledove v njihovih dušah, v duši njihovega ljudstva. In ta bolečina jim ne dovoli živeti. Poleg notranje bolečine pa jih tudi zunanje življenje avstralske resničnosti danes nikakor ne podpira.

K sreči Aborigini vedo; in zato čakajo. Staro ljudstvo so, zato so modri. Vedo, da se tako ali drugače v teku sveta, enkrat, ko pride pravi čas - vse obrne in dandanes se takšen obrat tudi v Avstraliji dogaja čisto spontano. Aborigini se trudijo ohranjati svoje mite, obrede, zdravljenje ter skušajo prodreti v vse pore bele družbe na njim lasten način in z globokim spoštovanjem do starih vrednot. Sicer se jim vedno ne posreči, saj način življenja naše civilizacije rojeva pohlep tudi domorodnemu človeku, ki ima tako trdne moralne norme kot jih imajo Aborigini

… A tek sveta res dela svoje … V času mojega obiska je celo v avstralskem dnevnem časopisju pisalo, kako turisti z vsega sveta prinašajo nazaj kamenčke, ki so jih "vzeli za spomin" z aboriginskih svetih krajev… Aborigini so jih opozarjali, da bodo zboleli, če bodo odnašali te kamne. Ko so turisti, ki jim ni nič sveto, res zboleli, so se spomnili - in prinesli kamne nazaj …


Iz prahu Zemlje smo - in tja se povrnemo
Ne, tole ni citat iz Biblije niti iz kakšne druge svete knjige. To je najglobje verjetje aboriginskega ljudstva, ki je stkano iz neizmerne ljubezni do Zemlje. Zemlja je njihova mati, zatočišče in pribežališče. Zato Aborigini najraje hodijo bosi, saj se s tem neposredno dotikajo svoje Matere in so tako z njo povezani. Zato tudi ne dojamejo pomena ograj (med hišami, parcelami) in meddržavnih meja. Zaradi tega tudi ne zmorejo razumeti - kako se lahko zemljo prodaja. In - konec koncev imajo prav … Kajti ničesar ni v resnici naše … še posebno ne potem, ko nismo več fizično prisotni na Zemlji …

Modrost Aboriginov je globoka, saj je stkana iz mnogih življenj prednikov, ki še niso bili nujno vkalupljeni v civilizacijsko verjetje, ki se je odmaknilo od dotika z zemljo, s tem pa tudi od dotika z duhom. Zemlja Aboriginom predstavlja izhodiščno točko, v kateri se vse začne. V drobcih zemlje so se začeli in tja se bodo vrnili. Kot sem že omenila, ne poznajo meja v našem pomenu besede, ki so zgolj umetne; poznajo le naravne meje med različnimi naravnimi pokrajinami (ki imajo različen ekosistem). Sicer pa so jim meje tuje. Oni vse podelijo, če le čutijo v človeku pristno dušo. Meni so dali vse, kar sem potrebovala. Hvaležna sem jim, da so me sprejeli kot svojo in mi pomagali na najtežjem delu življenja podpreti to, kar sem. Večno smo povezani, ničesar nas ne more ločiti - ne daljave, ne vezi z drugimi ljudmi, ne sistemi, ne čas, ne obveze … Skupaj živimo, dihamo, delujemo.


Spoštljivo s svetimi točkami Zemlje!
Zemlja je njihova hrana, kultura, njihov duh in identiteta (zato so tako izgubljeni v "umetni" identiteti evropeizirane realnosti). Zemlja ima za Aborigine duhovno vrednost. Z njo so povezani prek totemskih povezav. Verjamejo, da so stran od svoje zemlje izpostavljeni duhovnim silam, ki jih ne zmorejo prepoznati niti nadzorovati (prav zares so zaradi izgube zemlje izpostavljeni zmedenemu evropskemu duhu-razumu).

Tudi na njihovi lastni zemlji, v ožji krajini, so prostori, kjer jim lahko preti duhovna nevarnost, če prej niso vpeljani v energijo teh prostorov. Posamezniki, ki pa so iniciirani v energijo prepovedanega prostora, pa se le-temu vedno približajo z izrednim spoštovanjem. Svete točke krajine so namreč prostori z izjemno duhovno močjo in aborigini verjamejo, da so tamkaj še vedno prisotni duhovi njihovih stvariteljev. Gotovo je še kako prav, da se takšnim močnim točkam približajo le ljudje, ki so dovolj močni za prehod v novo iniciacijo - novo stanje zavesti; drugim bi kaj takšnega namreč povzročilo resne duševne motnje ali fizično smrt. Zato, ker se turisti ponavadi ne drže teh prepovedi in vstopajo na svete kraje kar tako in brez spoštovanja, mnogi izmed njih ne odidejo zdravi …

Na vsakem ozemlju aboriginov pa obstajajo tudi prostori, s katerimi je duhovno povezan le nek posameznik. To so individualni prostori vsakega posameznika, točke, kamor se rad vrača in kjer se počuti domače in varno v duhu in telesu. Po smrti so to tudi prostori, kakor vedo Aborigini, kamor se vrača duh človeka, ki je šel v drugo razsežnost bivanja. Kajti tudi potem se na teh individualnih točkah njihov duh počuti domače in varno.


Totemi - duhovna istovetnost
Sicer pa totemi predstavljajo tudi povezanost aboriginov s stvaritelji. Nek totem (na primer totem kenguruja ali srake) je fizična manifestacija določenega stvariteljskega bitja. S totemi se duh stvariteljev prenaša v fizično realnost in na vsakega posameznika. Zato posamezniki s s totemi pridobijo svojo duhovno istovetnost ali identifikacija. Po svojih totemih posameznik sebe definira-opredeli, po njih deluje in se obnaša. Kdor nosi določen totem, je duhovno povezan z določenim stvariteljskim bitjem, njegovim duhom in močjo.

Kdor nosi npr. kengurujev totem, je povezan s tem stvariteljskim bitjem oziroma njegovim duhom, "ujetim" v totem kenguruja. Zato je pomembno, kakšen totem ima posameznik - da je v skladu z njim in njegovim tekom življenja. Zato se določitev totema otroku ponavadi zgodi že ob rojstvu ali morda pred rojstvom. Tradicionalno sta mati (še predno se je zavedla prisotnosti svojega otroka) ali pa njen mož - dobila znamenje, da se je otrokov duh naselil v maternico. To znamenje sta dobila bodisi v sanjah ali v stanju transa, skozi vizijo ali preko kakšnega nenavadnega doživetja v naravi … Če je npr. materi pot prekrižala sraka na nenavaden način - je bilo to znamenje njene nosečnosti. Ko je bil otrok rojen, je bil povezan s stvariteljskim bitjem srako - zato je pripadal sanjanju srake. Sanjanju - kot (lastni realni) viziji svoje prihodnosti! (op.p. - sanjanje namreč ne pomeni sanjarjenje oz. s tem izrazom sploh nima nobene povezave) To je pomenilo, da je bila osnovna duhovna naravnanost oziroma bistvo (višji jaz) tega novorojenega otroka globoko povezana (pripadna) s pripadajočim totemom. V skladu z naravnanostjo tega totema se je otrok - posameznik kasneje tudi obnašal in deloval. Imate tudi vi kakšno žival, ki vam je posebej draga?! Na kaj pomislite, če pomislite nanjo in kaj vam ta žival predstavlja …? Kajti to je vaš totem! Vaše bistvo in osnovni način delovanja ter način s katerim to, kar dajete, prinašate v življenje.


Stvaritelji so še vedno živi
V času sanjanja (kot pravijo Aborigini času stvarjenja) so iz podzemnega sveta (ali iz nebeškega) izšli aboriginski stvaritelji. Bili so nadnaravna bitja, napol ljudje, napol živali oziroma rastline. Začeli so popotovati preko prej puste krajine, ki je bila tedaj zavita v popolno temo. Vse je bilo tedaj v mraku in Zemlja je bila ravna ploskev. Stvaritelji so prinesli luč dneva ter ustvarili življenje. Ko so popotovali po krajini so iz brezoblične okolice ustvarili gore, reke, peščene hribe, skale, vodne in energijske izvirke … Ustvarili so nebesna telesa, živali in rastline in nazadnje človeka, ki naj bi bil njihov naslednik. Po tako težavnem delu so se Stvaritelji umaknili nazaj v nedra Zemlje in utonili v globokem spancu. A - vendarle se včasih njihovi duhovi spremene v skalo, drevo ali kakšen drug del krajine … Takšni prostori potem postanejo sveti prostori Aboridžinov. To so prostori s posebnimi, lahko bi rekli zdravilnimi kvalitetami (ki pa niso za vsakega, saj dvigujejo zavedanje). Nanje smejo le poklicani, ki so tako zavestni, da zmorejo spoštovati in zaradi svoje duhovne moči tudi prenesti posebne moči in kvalitete teh prostorov. Na njih pa Aborigini ponavadi izvajajo tudi svoje obrede.

Seveda je aboriginski mit o nastanku sveta nesprejemljiv za znanstveni um "povprečnega pametnega človeka" in je za večino belcev le pravljica, ki so si jo izmislili primitivni domorodci. Do takšnega nerazumevanja in posmehovanja ter zapostavljanja prihaja predvsem zato, ker je evropeizirana percepcija stvarnosti usmerjena zgolj na fizično pojavnost, ne pa tudi na energijski svet in na še finejše in subtilnejše realnosti ( ki so seveda resnične, saj so tudi del vsega in vsakega človeka!). Aboriginska stvarnost subtilnejše svetove še vedno zaznava in jih vključuje v realnost - zato so za domorodce nekaj povsem običajnega in normalnega, torej resničnega. Z drugačnega, širšega dojemanja stvarnosti - so torej "aboriginske pravljice" z lahkoto razložljive in realno dojemljive. Lahko so celo znanstveno dokazljive, saj zdaj že obstajajo aparature, ki zmorejo meriti in zaznati subtilnejše frekvence bivanja in realnosti človeka in sveta.

Sicer pa so nekateri znanstveniki prepričani, da je bila avstralska celina obljudena že pred stotisoč leti, čeprav takšna prepričanja še niso širše uradno sprejeta. Vendar je znanstveno potrjeno, da so obstajali prvi ljudje v okolici današnjega Sydneya že pred 40 000 leti. Arheologi predvidevajo, da Aborigini naseljujejo avstralsko celino najmanj od 45 000 do 50 000 let. Le-ti menijo tudi, da so prvi domorodni naseljenci na celino prišli po morju - iz južne Azije. Prepotovati so morali nekaj manj kot sto kilometrov. Nekateri menijo, da so prispeli le z eno migracijo, drugi - da z dvema. Vsekakor pa so aboriginski klani morali v času svojega tisočletnega naseljenstva na novi celini preživeti mnoge dramatične in zelo grozovite spremembe naravnega okolja - klimatske spremembe in premike zemeljskih mas. Torej so res utrjeno ljudstvo oziroma ljudstva; kajti Aborigini niso Aborigini (to je le ime belega človeka zanje), temveč zbirka klanov in ljudstev, ki imajo svoja lastna imena!

Elena Danel

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20021217134816314







Domov
Powered By GeekLog