Iz knjige Modrost življenja (John Marks Templeton)


Stara pripoved govori o treh možeh, ki so tovorili vsak po dve vreči; visele so jim na vratu, ena spredaj, druga zadaj.



Ko so prvega vprašali, kaj tovori, je rekel:

»Vse dobro, kar sem doživel od svojih prijateljev, je spravljeno v vreči na hrbtu, ki je nimam pred očmi, zato vse sproti pozabljam. V sprednji vreči pa nosim vse, kar se mi je zgodilo slabega. Spotoma se pogosto ustavim, jemljem v roke posamezne kose in si jih ogledujem z različnih strani. Ukvarjam se z njimi in jih preučujem. Vse moje misli so posvečene njim.«

Ker se je prvi mož pogosto ustavljal in premleval nesrečne zadeve iz preteklosti, ni prišel daleč.

Ko so vprašali drugega, kaj nosi v svojih vrečah, je odgovoril:

»V sprednji so vsa moja dobra dela. Spredaj jih nosim zato, ker jih pogosto jemljem ven in razkazujem, da se drugi čudijo. V hrbtni vreči pa nosim vse svoje napake. Kamorkoli grem, jih nosim s seboj. Vreča je težka in zaradi nje hodim počasi, vendar je ne morem nikjer odložiti.«

Tretji pa je na vprašanje o vrečah odgovoril:

»Sprednja vreča je polna dobrih misli o ljudeh in dobrih dejanjih, ki so jih storili; v njej je vse dobro, kar me je v življenju doletelo. Vreča je velika in polna, vendar ni težka. Njena teža je kot jadro na barki, v nobeno breme mi ni, pomaga mi naprej. Zadnja vreča pa je prazna, ker sem ji naredil veliko luknjo v dnu. Vanjo mečem vse slabo, kar slišim o drugih, in vse slabe misli, ki jih imam včasih o sebi. Vse to leti skozi luknjo v dnu in se izgubi za vedno, zato ne vlačim s seboj nobenega bremena, ki bi me oviralo na poti.«

Kdaj pa kdaj moramo pogledati, kaj na poti skozi življenje nosimo s seboj…