V zadnjem času se govori o Islamu in Vzhodu več kot kdajkoli poprej, hkrati pa si večina od nas niti približno ne predstavlja, kaj vse Islam pravzaprav je, na čem temelji in zakaj je eno največjih svetovnih verstev.
Pa ni samo verstvo, je predvsem kultura, način življenja, vezan na Boga in božanskost v tolikšni meri, da je le-to prisotno v vseh življenjskih situacijah in prežema vse oblike izražanja. Islam je arabska beseda in pomeni vdanost. Muslimani se s tem, ko sprejmejo islamsko vero, popolnoma predajo Alahu in ga štejejo za edinega pravega Boga. Kajti »Alah je edini Bog in Mohamed je njegov prerok.«
Mohamed je bil utemeljitelj Islama. Rojen okoli 570 našega štetja je doživel klic k preroštvu, ko mu je bilo 40 let. Zaradi svojega oznanjevanja edinega in pravega Boga je imel sčasoma vse več nasprotnikov, predvsem med bogatimi trgovci, zato se je leta 622 umaknil v Medino, kjer je postal poglavar nove verske skupnosti. Ta datum, junij 622 pa je tudi začetek štetja po islamskem koledarju. Mohamed je umrl leta 632, potem ko se je dolga leta boril z nasprotniki iz Meke ter jih porazil in potem ko je svoje sporočilo razširil skoraj po celi Arabiji.
Po nareku angela Gabriela je Mohamed celih 22 let sprejemal Razodetja, jih zapisoval in na tak način ustvaril Koran, islamsko sveto knjigo natančno zapisanih in pravih božjih besed, ki so se vse do danes ohranile popolnoma nespremenjene.
Muslimani delijo svojo vero na šest sklopov:
1. verujejo v Alaha
2. verujejo v angele
3. verujejo v svete knjige (saj so bili poleg Mohameda tudi drugi preroki, ki so prejemali od Boga pisna razodetja)
4. verujejo v preroke Tenaka in Biblije, kot so Adam, Abraham, Mojzes, David. Spoštujejo Jezusa kot pomembnega preroka, vendar ne božjega sina. Mohamed je bil zadnji prerok.
5. Verujejo v posmrtno življenje in poslednjo sodbo.
6. Verujejo v usodo, saj Bog uravnava vse dogajanje v življenju.
Eno najpomembnejših vlog v islamski kulturi igra etika - morala. Ima posebno, najvišje mesto med vsemi predpisi in je bila tudi razlog za pojav Islama. Islamska morala je povezana z najbolj vzvišenimi, čistimi in plemenitimi cilji, kar jih je poznanih. »Poslan sem, da izpopolnim plemenito obnašanje pri ljudeh.« Pravila lepega obnašanja so strogo predpisana za vse, od hranjenja do izgradnje države. Moralno obnašanje je nujno za pravo in iskreno verovanje. Kultura ne priznava deljene morale, ni ločevanja morale med verniki in neverniki, ena velja za vse, kajti dobro je dobro za vse, kot je slabo za vse slabo. Ni cilja, ki bi opravičeval sredstvo. Zato v Islamski kulturi ni razkoraka med znanostjo in ekonomijo na eni in moralo na drugi strani. Zato ni deljenja vojne in politike od etike.
Druga najpomembnejša značilnost islamske kulture je humanost. Ta etika izhaja iz verovanja, da je vse živo ustvaril Alah in se mora zato spoštovati. Človeka se ceni, ceni se njegovo čast in njegove pravice. Človek je počaščen od Boga, ki mu je dal v službo vse, kar obstaja na zemlji pa tudi v nebesih. Človek je pomemben zato, ker je človeško bitje, ne ozirajoč se na njegovo raso, barvo, jezik ali domovino, niti na stan ali celo – vero.
Islam ni vera Arabcev, kot je splošno razumljeno, je vera vseh ljudi, odprta za vse skupine in posameznike. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa je Islam tolerantna vera do drugače verujočih, jih sprejema in jim omogoča vsakršno delovanje znotraj muslimanskih skupnosti, ne da bi se na njih izvajal kakršenkoli pritisk ali postavljala pod vprašaj njihova verodostojnost, saj je Bog rekel: »Za zablodo nevernika sem kompetenten samo jaz in samo jaz mu lahko sodim, sodil pa mu bom na sodni dan. Ljudje tega nimajo pravice soditi na tem svetu.« Vsako drugo vero se spoštuje in človeku druge vere omogoča, da svoji veri sledi, četudi je to v nasprotju z Islamom. Človekov notranji boj za pošteno življenje se imenuje džihad. Za mnoge muslimane pomeni džihad tudi sveto dolžnost, da s svojim zglednim življenjem spreobračajo v islam. V sami veri obstaja več struj, levi in desni extremisti, večina muslimanov pa sledi srednji poti, uravnoteženo in umirjeno, obrnjeni v prihodnost.
Ker je islamska vera nastala zaradi »izpopolnitve morale pri ljudeh« ni toga in nepremična, temveč se nadgrajuje. Jezikovna kultura podpira in služi verski, ta se širi dalje v splošno, vse skupaj pa sprejemajo in uporabljajo nova spoznanja z namenom, da se temeljna načela morale nadgrajuje in izboljšuje po najboljših močeh. Pod Islamom so se konec koncev rodile znanosti kot je matematika in naravoslovne vede, astronomija in umetnost. Načelo vključuje tudi mnogo socialnih odgovornosti, kot so spoštovanje staršev, sosedov in skupnosti, pa tudi poštenost, potrpežljivost in zanesljivost. Pobijanje živali za zabavo je v islamu prepovedano.
Islamskemu pravu se reče šeriat, kar pomeni jasna, ravna pot, po kateri ukazuje Bog hoditi muslimanom in pokriva vse vidike življenja, določene so kazni za različne prekrške, ureja družinske razmere, pogoje za poroko, ločitev, skrbništvo nad otroki... V državah, ki so trdnjava islamizma (Savdska Arabija in Iran) je na primer le malo razlik med verskim in državnim pravom. Pravila šeriatskega prava so stroga in načelna, niso pa vsa tako nečloveška, kot si jih običajno predstavljamo.
- uživanje alkohola je prepovedano zaradi povzročanja razdorov v družbi
- tatvina se kaznuje z amputacijo roke
- mož ima lahko največ štiri žene, vendar mora z vsemi ravnati enakopravno
- vzporedno z Alahom ne sme biti čaščeno nič
- mož se lahko loči od žene če to trikrat ponovi
- zaradi izkoriščanja so prepovedane igre na srečo in posojila z obrestmi.
Na svetu je okrog milijarda muslimanov, Islam pa je druga, za krščanstvom najbolj razširjena religija, pri kateri se število vernikov najhitreje povečuje.
V zadnjem času se govori o Islamu in Vzhodu več kot kdajkoli poprej, hkrati pa si večina od nas niti približno ne predstavlja, kaj vse Islam pravzaprav je, na čem temelji in zakaj je eno največjih svetovnih verstev.
