Mrači se in zadnji zapozneli ptiči si iščejo prenočišče. V drevesnih duplih, na podstrešjih in v podzemskih jamah pa se prebujajo prvi netopirji, ki bodo ponoči v ekosistemu prevzeli vlogo žužkojedih ptic. Večino jamskih netopirjev ogroža človek. Poleg vandalizma sta tu še načrtno zaplinjanje kolonij in izkoriščanje netopirskih iztrebkov (t. i. gvana, ki je gnojilo ali vir dušika v kemijski industriji) - le-teh se ponekod vsako leto nabere več tisoč ton.




Netopirjem naš čas ni naklonjen in vsako leto se jih prebuja vse manj. Živimo v času biodiverzitetne krize, ko živalske in rastlinske vrste veliko hitreje izumirajo, kot pa jih evolucija ustvarja novih. Netopirji so del tega splošnega procesa, zaradi položaja, ki ga zasedajo v prehranjevalni verigi in zaradi nekaterih bioloških posebnosti (počasno razmnoževanje, dolgoživost) pa tudi njegov dober kazalec. Netopirji potrebujejo prijatelje. Naša zahodna civilizacija jim je še prav posebej nenaklonjena. Povprečen zahodnjak v njih ne vidi ene od mojstrovin narave, temveč nečista bitja hibridnega izvora ("ne-tič-ne-miš"), umetniki pa njihova krila slikajo na hrbte demonov in hudičev; angeli imajo namreč ptičje peruti. Nekatere vzhodne in tudi uničene južnoameriške kulture imajo o netopirjih veliko lepše mnenje in vidijo v njih celo simbol sreče.


Mali podkovnjak je pri nas najmanjša vrsta podkovnjakov. Prezimuje v jamah, navadno posamič ali v majhnih skupinah (do 10 osebkov), porodniške kolonije pa se zatekaj na podstrešja. V Sloveniji je še vedno splošno razširjen. Majhnemu telesu navkljub (masa 5-9 g) je življenjska doba do 21 let. V zadnjih 50 letih je vrsta v severni Angliji izumrla, v Nemčiji pa je močno ogrožena. Število teh netopirjev se zmanjšuje po vsej Evropi.

Človek poenostavlja okolje, s tem pa zmanjšuje število življenjskih prostorov (ekolog bi govoril o ekoloških nišah). Strukturno bogat listopadni gozd z obiljem starih, že umirajočih dreves, ponuja številna varna zatočišča (npr. drevesna dupla) netopirjem in njihovemu plenu (žuželkam). Monotoni gospodarski gozd, ki človeku zagotovi največji donos lesa, vzdržuje veliko manjšo raznovrstnost drugih živih bitij in netopirji to seveda občutijo. Človek načrtno uničuje nekatere živali, ki jih v svojem gospodarskem ekosistemu občuti kot škodljivce. Razširjena raba insekticidov prizadene netopirje neposredno (manj žuželčje hrane) in posredno (strupi se v telesu plenilcev, med katere sodijo tudi naši netopirji, kopičijo in jih počasi uničujejo).
Pomembno zatočišče netopirjev so podzemske jame, ki omogočajo ustrezne okoljske razmere za prezimovanje ali pa poleganje mladičev. Ker so primerne jame navadno redke, se v njih lahko zbere velikansko število teh malih nočnih lovcev. V največje evropsko prezimovališče (Nietopierek na Poljskem) se vsako jesen zgnete 30.000 netopirjev enajstih različnih vrst, v nekatere mehiške jame pa celo do dvajset milijonov brazilskih dolgorepih netopirjev. Populacija z razmeroma velikega ozemlja je tako zgoščena na majhnem prostoru, zaradi česar je zelo ranljiva. Floridski navadni netopir šteje vsega 380.000 osebkov, samice pa so tradicionalno kotile v vsega petnajstih jamah; terenske raziskave v letih 1991-92 so pokazale, da vrsta uporablja samo še pet jam. V jami Sneads Cave je v eni sami katastrofalni povodnji propadlo vseh 85.000 tamkajšnjih floridskih navadnih netopirjev.

vir: GEA-Boris Kryštufek