V medijih smo lahko zasledili izjave strokovnjakov s področja veterine, natančneje vivisekcije, ob katerih smo animalisti osupnili ob njihovih sprenevedanjih in zavajanjih.

Tako smo med drugim zvedeli za strogo varovano skrivnost, da so vse doslej izvajali poskuse na »potepuških« (tega termina ne poznamo), hišnih, divjih in zaščitenih živalih, po novem (ne navajajo, kdaj bo to) pa le na posebnih, temu namenjenih rej. V posmeh animalistom in trpečim živalim zanikajo njihovo trpljenje kot nedokazljive govorice.

Čemu zavajanje, ko pa v svetu o vivisekciji, ki je največji zločin (po Gandhiju), obstaja veliko literature, posnetih je tudi veliko tujih TV kaset? Paradoks, kajti le ozaveščeni poznamo ozadje ob sprejemanju našega osnutka zakona o zaščiti živali, pri čemer so poslanci – vemo, iz katere stroke – od že tako okleščenega osnutka zakona od 28 amandmajev sprejeli le enega. Tudi iz naših virov prihajajo informacije o težkih poskusih na beaglih in drugih živalih, čemu potem sprenevedanje in zanikanje resnice.

Nobena skrivnost ni, da je smrt doma tudi na univerzah, kjer študentje opravljajo žalostne in mučne poskuse, ki jih ponavljajo iz leta v leto, uporabo videoposnetkov pa večinoma odklanjajo. Obstoja več tisoč načinov poskusov, med njimi: draženje razgaljenih živčnih mest v možganih neomamljenih živali s kemikalijami in električnim tokom, polivanje živali s kemikalijami itd itd… S tega stališča je prof. Laurent (Pariz) razumljivo vivisekcijo označil kot »šolo sadizma«. Prof. dr. med. C. G. Jung je rekel: »… V inštitutih za fiziologijo namenoma zmanjšujejo sposobnost moralne presoje študentov s škodljivimi barbarskimi eksperimenti, z grozovitostjo, kjer se sleherna človečnost posmehuje govorečemu trpljenju živali. V takšnih inštitutih, vam povem, se mora človek naučiti, da nobeni resnici, ki jo raziskujejo na nemoralen način, ne pripada moralna upravičenost za obstoj.«

Dr. med. Hoggan (asistent za vivisekcijo pri prof. L. Cl. Bernardu) je iz svojih izkušenj napravil konec trditvi »za blagor človeštva« z izjavo:«Dnevno smo žrtvovali enega do dva psa, poleg zajcev in drugih živali. Razmišljanje o blaginji človeštva sploh ni prišlo v poštev, temu bi se smejali. Veliki cilj je bil držati korak z našimi znanstvenimi sodobniki ali jih prehiteti, celo za ceno neizmerljivega mučenja, ki ga brez potrebe in po krivici prenašajo uboge živali.«

Toliko v poduk in presojo vsem, ki menijo, da je vivbisekcija tabu. Izvajajo nehumana, grozljiva eksperimentiranja na živih živalih, kajti eno je stroka, ki si v imenu znanosti, za visok honorar, jemlje pravico mučiti živali, drugo pa etika, ki na osnovi svojega nehonoriranega poslanstva zagovarja pravice živali in se bori proti njihovemu mučenju iz sočutja do njih in njihovega trpljenja. Jeremy Bentham je rekel:«Ni vprašanje, 'ali razmišljajo', niti 'ali govorijo', ampak 'ali trpijo'.

Dnevnik, 3.september 2002, piše Kristina Ferlic, Medvedova 5, Maribor