|   Nevihtni oblaki diha,
se akumulirajo znotraj,
tvojih resnic, ali laži vira
in kot miselni kumulusi,
lepo potujejo s tabo
in skozi tebe,
kamorkoli že greš
in se jih ne moreš nikakor,
kakorkoli otrest.
Vlečejo nase tvojo,
negativno, ali pa pozitivno silo,
kulminirajo v notranjih nevihtah,
v solzah tvoje notranje sreče,
ali pa tvoje zunanje nesreče,
vedno kot odločitev, tvoje izbire.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Nevihtni oblaki diha
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 12. april 2004 @ 11:57 CEST
(pesem po novihti oblakov diha )
V vitražu duše, kjer vladata duh in čut,
sem videla odseve svetlobe,
morda so bili nevihtni oblaki diha,
morda izsesana jasnina neba.
Vprašala sem se
ali svetloba spada v dušo,
saj onstranske luči
ne spadajo v ta svet.
Mar je namen teh luči
prevrednotenje vrednot
v sintezi luči in senc,
dokler Bog ne zagleda
svojega obraza v človeku
brez tesnobe in obupa utvar,
morda tudi človeško podobo
zrušeno z njegovim bistvom,
ki presega vse človeško trpeče
in v vonjavah dišeče venenje rože.
Brezosebno se žarek vseli v praznino
in jo napolni kot svojo pokončnost.
Rimska cesta se prižiga v krvi
in jo udejanja v privilegiju užitkov,
potrpežljivosti in bolečine.
Bežeči smehljaji raznobarvne steklovine
se v prebliževanju skrivnostim
razkrijejo pred zaklenjenimi vrati sveta,
pred zapahi, ki ne dovoljujejo vstopiti
njeni ponižnosti s prosojnim muslinom
vesoljne duše, spravljeni z večnim upanjem.
Oh, to mlado razraščanje preživelega upanja,
tenkočutje, ki pojoče zveni v zarjah sonca,
to naj bi napolnilo in okrepilo srce,
iz katerega rastem in izgorevam v dihu
z draguljem svetlobe v svojih prsih,
ki ga ne poznam in ga še nisem otipala.
Njena bistrost in prosojnost odznotraj
v brezčasju tuzemnega stvarstva,
z zapovedjo čistosti in obzirnosti,
z erotičnim upanjem, da se pretopi vanjo,
da jo napolni s pretokom žarkov,
ki so čisto po naključju zašli
v moj duhovni univerzum in srce.
Nobena oblika življenja ni dovolj zasebna,
da ne bi živel v njenem zamotanem slepilu,
ki ga ni z ničemer mogoče izraziti, odpraviti,
prehiteti, prenoviti ali celo premagati s ciljem
občudovanja in spoštljivosti znotraj sebe.
Le v svetlobi lahko pridobim svoj popoln izraz,
ne da bi uničila vse navade in posebne ljubezni,
ki so me obdržale znotraj sebe živo in resnično.
...o0o...
Nevihtni oblaki diha
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 12. april 2004 @ 13:20 CEST
zelo lepo si napisala tole pesem. :)
Res,
gre samo še,
za odkrivanje,
tiste zadnje notranje tančice,
tančice znotranj srca,
ki je čakala vse življenje,
da bo tudi ona odgrnjena,
v svetlobi tvojega diha
in da bo iz nje,
zasijala v svoji polni luči :)
lp
p.s.
zapri oči in poslušaj mojstra srca,
njegov glas,
ti pri odkrivanju te tančice
res lahko veliko pomaga. :)
---
stojči