Proti koncu devetnajstega stoletja je vpliven poslanec britanskega parlamenta hitel skozi dež in meglo otožne škotske pokrajine s pomembnim govorom v žepu. Kilometre pred ciljem je njegova kočija zdrsnila s ceste in se globoko zarila v blato. Kljub vsem voznikovim poskusom in trudu, se kočija ni premaknila nikamor. Govor je bil tako pomemben, da je priskočil celo aristokratski Anglež v svoji uradni opravi. Vendar tudi to ni pomagalo. Kočija se ni ganila.



Mimo nesrečnega poslanca je prišel deček, ki je gnal svojo zaprego. Ponudil se je, da bo pomagal potegniti kočijo na cesto. Potrebnega je bilo kar nekaj časa in poštenega truda, da so potegnili kočijo iz blata. Deček je gladko odklonil denar za trud in povračilo za uničeno obleko, ki se mu je med reševanjem strgala in umazala. Anglež ga je tedaj vprašal, kaj hoče postati, ko bo velik.

»Zdravnik, gospod. Zdravnik bom,« je rekel deček.

Blagorodni gospod je bil tako ganjen in tako hvaležen, da je rekel:

»Pomagal ti bom.«

In res je prav kmalu izpolnil obljubo. Z denarnimi prispevki je dečku omogočil šolanje na univerzi.


Minilo je več kot petdeset let, ko je Winston Churchill med obiskom v Maroku zbolel za hudo pljučnico. Življenje mu je rešilo novo čudežno zdravilo penicilin, ki ga je nekaj let predtem odkril zdravnik škotskega rodu sir Alexander Fleming.

Fleming je bil prav tisti deček, ki je sredi deževnega in temnega škotskega večera petdeset let pred tem pomagal poslancu. In kdo je bil poslanec?

Nihče drug kot Winstonov oče Randolph Churchill!

Ta zgodba pripoveduje o tem, na kakšen nedoumljiv način se nam lahko hvaležnost vrne nazaj v življenje.


Iz knjige Modrost življenja (John Marks Templeton)