Vonj po slovenstvu vam bo
zapustila duša z mojim imenom.
V njenih nemirnih besedah
valovi morje in dehti zeleno obrežje,
dišeče po zemlji in roju čebel.
Vrata, iz katerih vzide sonce,
odpirajo zlat tabernakelj,
v katerem je zrno pšenice.
Senčni uroki se lahko prikradejo
skoznje in vam zdrsnejo v srce.
Moje besede niso moja lastnina,
samo skozme gredo,
oblečene v ljubezen ostanejo vam.
V tuji govorici so epi slišati drugače.

Ko se misel razcvete, je videti
podobna milnim mehurčkom,
kot bi se rodili novi svetovi,
obrnjeni k soncu,
kot mehka svetloba,
ki jo je mogoče ubesediti.
Vem, da so misli metulji,
ki se dotikajo rož,
medtem ko pesnijo.
So vonj po rodni grudi,
iz katere sem zrasla tudi jaz
in se pomešala med pojoče ptice.

www.tatjana-malec.si