Piše: R. M. v novih Misterijih www.misteriji.si

Prezrte snovi, ki pomagajo pri presnovi, vnetjih, razstrupljanju, duševnem zdravju
»Znanje lahko izgubimo na dva načina: s pozabljanjem ali izrinjanjem. V sodobni medicini se dogaja oboje. Iz vsakdanje terapevtske prakse izginjajo preizkušene, naravne in pogosto presenetljivo učinkovite snovi.

Ne zato, ker bi bile nevarne, temveč zato, ker ne ustrezajo ekonomskemu sistemu sodobne farmacevtske politike.« Tako pišeta avtorja Alfred Waizmann in Jürgen Lueger v pomembni knjigi »11 snovi, ki bi jih farmacevtska industrija najraje prepovedala«, izdani pri založbi ARA. Povzemamo nekaj misli iz uvoda.

V svetu, v katerem medicinske raziskave in zdravljenje vse bolj obvladujejo gospodarski interesi, je svoboda zdravnikov in bolnikov ogrožena. Svobodna izbira terapije pomeni več kot le možnost izbire iz širokega spektra načinov zdravljenja. Je temeljna pravica - pravica zdravnika, da na podlagi najboljšega znanja in po svoji vesti izbere ustrezno terapijo, in pravica bolnika, da se zdravi s sredstvom, ki je zanj najučinkovitejše in ga hkrati najbolje prenaša.

TIHA CENZURA MEDICINE
Toda ta svoboda je vse bolj omejena. Zdravniki, ki želijo ubrati drugačne poti od tistih, ki jih narekuje prevladujoča farmacevtska industrija, ali uporabljati alternativne, naravno osnovane snovi, se pogosto srečujejo z različnimi pritiski, birokratskimi ovirami in ekonomskimi prisilami. Bolnike, ki iščejo zdravljenje zunaj ustaljenih okvirov, pa ovirajo predpisi in nezadostno priznanje takšnih pristopov.

Snovi, kot so strofantin, CDL, DMSO, zeolit, boraks ali vodikov peroksid, so bile potisnjene na obrobje, čeprav so se desetletja uporabljale varno. Druge snovi, kot so amigdalin, hidroksiklorokin ali ivermektin, so postale žrtve znanstvenih ali političnih polemik.

Vsako poglavje v knjigi osvetljuje eno snov, ki se je znašla med prepovedjo in ponovnim odkritjem, ter razkriva mehanizme, zaradi katerih se znanje o zdravljenju izgublja.

Da - seveda obstajajo zdravila, ki rešujejo življenja in pomagajo neštetim bolnikom. To je nesporno. Hkrati pa je vredno pogledati mehanizme, ki odločajo, katere terapije dobijo prostor v raziskavah, zdravstvenem varstvu in javnosti in katere ga ne dobijo. Vedno znova se kaže značilen vzorec: bolj ko je mogoče zdravilo unovčiti, večja je verjetnost, da bo našlo pot v študije, smernice in na trg.

Ta knjiga predstavlja snovi, ki so naravne, preizkušene in večkrat znanstveno raziskane, vendar gospodarsko nezanimive. Nimajo pa lobija, velikih oglaševalskih kampanj, finančnih interesov v ozadju. Prav zato so pogosto prezrte, diskreditirane ali preprosto pozabljene.

Vendar je njihov pomen za ohranjanje in spodbujanje zdravja vreden pozornosti. Nekatere podporno delujejo na presnovo, vnetne procese ali razstrupljanje; druge prispevajo k stabilizaciji duševnih ali telesnih funkcij.

R. M.

SLIKA: Knjiga »11 snovi, ki bi jih farmacevtska industrija najraje prepovedala« je na voljo na Misteriji.si in 051/307 777 (29,90 €).