Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu,
Še preden skozi okno užijemo svetlobo,
Prvi glas dneva ni nikoli naš,
Nekdo nam ga tiho polaga v dlan.

Drsimo s prstom,
Kot da sami izbiramo kam,
A pot nam je že tlakovana,
In vsak upor je zaman.

Kupujemo misli,
Oblečene v naše besede,
Ponavljamo stavke, nosimo dvome,
Vsajene v nas skoraj neslišno,
Dokler jih ne vzamemo za svoje.

In temu rečemo svoboda.

Priklopljeni smo na aparat,
Ki utripa namesto nas,
Meri srečo in strah,
Prešteva želje,
Ugiba naslednji korak,
Še preden v nas vzplamti strast.

Ne vemo več,
Ali res živimo,
Ali samo obstajamo,
Medtem ko skozi čas drvimo.

Dihamo,
Plačujemo,
Klikamo,
Hitimo.

In dnevi tiho minevajo,
Tuji glasovi v nas odmevajo,
Misel za mislijo vase spustimo,
Svoje pa nekje vmes izgubimo.

Morda jim sploh ni treba ukazovati,
Dovolj je, da nas prepričajo,
Da si tega res želimo sami.

Morda ne potrebujemo zapora,
Postali smo lahek plen,
Misel na beg zamre že v kali,
Čeprav so vrata na stežaj odprta,
Nihče več ne pomisli, da bi šel ven.

Naše verige nimajo teže,
Ne rožljajo,
Ne puščajo modric na koži.

Svetijo.

V žepu jih nosimo,
Pred spanjem odložimo ob stran,
Zjutraj jih prve poiščemo,
Še preden se noč prelije v dan.

In nekje visoko nad nami,
Morda sploh ni obraza,
Ni človeka za zaveso,
Ki bi vlekel niti,
Morda ni niti načrta -
Le sistem, ki smo ga sami ustvarili.

Dovolj je sistem,
Ki se je naučil,
Da smo najlažje vodljivi takrat,
Ko verjamemo,
Da hodimo sami.

Vrvice so tanke,
Skoraj nevidne.

Ena se dotakne strahu,
Druga prebudi željo,
Tretja zaneti jezo,
Četrta nam tiho prišepne,
Da smo končno izbrali sami.

In lutka pleše.

Ne zato,
Ker bi ji kdo ukazal,
Ampak ker je pozabila,
Kako nastane gib,
Ko se v človeku rodi vzgib,
Ki ga ni nihče položil vanj.

Kako nastane misel,
Ki je nihče ni položil v nas,
Kako vzklije želja,
Ki je nihče ni zasejal,
Kako zveni lastni glas,
Ko vsi drugi utihnejo.

Zato včasih ugasnem vse.

Samo za hip.

Da slišim,
Ali tišina še diha.

Da preverim,
Ali misel še zna priti sama,
Brez šuma,
Brez svetlobe zaslona.

Ali imam še obraz,
Ko me nihče ne gleda.

Ali znam še želeti nekaj,
Česar mi nihče ni ponudil.

Ali znam napraviti korak,
Ki ga ni nihče predvidel.

In predvsem -
Ali še živim,
Ali sem postal le naprava,
Ki dovolj prepričljivo
Oponaša človeka.