|  Ekologi brez meja so danes na Trgu republike pred Državnim zborom s Protestom igrač opozorili na okoljske in sistemske izzive, povezane z veliko količino igrač, njihovo kratko uporabo ter pomanjkanjem urejenih poti za ponovno uporabo, popravila in ravnanje z njimi ob koncu življenjske dobe. Po prvi oceni v Sloveniji letno zavržemo okoli 881 ton igrač, le redke pa recikliramo. Rezultate raziskave in predloge sistemskih rešitev bodo Ekologi brez meja podrobneje predstavili 22. septembra na strokovnem dogodku v Tehnoparku Celje.
Raziskava, v kateri je sodelovalo več kot tisoč gospodinjstev, poleg njih pa tudi organizacije ponovne uporabe, izposojevalci igrač in komunalna podjetja, kaže precej jasen vzorec: igrač je v gospodinjstvih veliko, uporabljamo pa le del tistih, ki jih imamo na voljo. Med gospodinjstvi je mediana okoli 40 igrač, kar 82,6 % sodelujočih pa ocenjuje, da uporabljajo največ približno polovico vseh igrač. Med pogostimi razlogi za neuporabo je tudi prevelika količina oziroma preveč izbire.
Veliko igrač predamo naprej, precej manj jih kupimo iz druge roke
Skoraj tri četrtine sodelujočih odvečne igrače podari prijateljem ali sorodnikom, pogosto pa jih predajo tudi dobrodelnim organizacijam in socialnim podjetjem. Na drugi strani je zanimanje za rabljene igrače bistveno manjše: 57,3 % vprašanih jih nikoli ne kupuje.
To potrjujejo tudi izkušnje organizacij ponovne uporabe. Te praviloma nimajo težav s pomanjkanjem podarjenih igrač, temveč z omejenimi skladiščnimi zmogljivostmi, stanjem in nepopolnostjo prejetih igrač, stroški čiščenja in priprave.
Tudi izposoja ostaja precej neizkoriščena možnost podaljševanja življenjske dobe igrač. Skoraj polovica sodelujočih si igrač nikoli ne izposoja, vsak peti pa pred raziskavo sploh ni vedel, da si je igrače mogoče izposoditi. Izposojevalci sicer zaznavajo stabilno oziroma naraščajoče zanimanje, vendar njihovo širitev omejujeta predvsem pomanjkanje prostora in financiranja.
Ko igrača postane odpadek, se za njo izgubi sled
Še večja vrzel se pokaže ob koncu življenjske dobe. 43,6 % sodelujočih ne ve, kam pravilno odložiti odpadno igračo, komunalna podjetja pa večinoma ocenjujejo, da igrače končajo med mešanimi oziroma kosovnimi odpadki. Ker se igrače praviloma ne spremljajo kot samostojna kategorija odpadkov, Slovenija nima celovitih podatkov o njihovih količinah.
Ekologi brez meja so zato na podlagi odgovorov gospodinjstev pripravili prvo orientacijsko oceno. Ta kaže, da v Sloveniji letno zavržemo okoli 881 ton igrač oziroma približno 0,41 kilograma na prebivalca. Pri 77,1 % sodelujočih je najpogostejši razlog za zavrženje poškodba ali obraba, zaradi katere igrače ni več mogoče uporabljati. To dodatno kaže na pomen kakovosti, popravljivosti in dostopnosti rezervnih delov.
Odgovornost je na proizvajalcih
Ekologi brez meja zato med ključnimi sistemskimi rešitvami izpostavljajo uvedbo proizvajalčeve razširjene odgovornosti za igrače. Primer takšnega pristopa je Francija, kjer namenski sistem za igrače deluje od leta 2022. Proizvajalci tam financirajo zbiranje, ponovno uporabo in recikliranje igrač, najmanj 5 % njihovih prispevkov pa je namenjenih skladu za podporo ponovni uporabi. Višina prispevkov je povezana tudi z okoljskimi lastnostmi izdelkov, s čimer sistem spodbuja boljšo zasnovo, popravljivost, reciklabilnost, uporabo recikliranih materialov in zagotavljanje rezervnih delov.
V Franciji je vzpostavljenih že več kot 6.000 prevzemnih mest. Leta 2024 je bilo ponovno uporabljenih 1.594 ton igrač, kar je 28 % več kot leto prej. Kljub napredku ponovna uporaba še vedno predstavlja le majhen delež količine igrač, ki prihajajo na trg, zato francoski primer kaže tudi, da sama vzpostavitev sistema ni dovolj.
22. septembra od ugotovitev k rešitvam
Protest igrač, ki so ga uprizorili Katarina Zalar, Tea Kovše, Jurij Torkar in Yves Bragger, je del projekta 5 minut veselja, v okviru katerega Ekologi brez meja že eno leto raziskujejo tokove igrač v Sloveniji, navade gospodinjstev, možnosti ponovne uporabe, izposoje in popravil ter sistemske rešitve za podaljševanje njihove življenjske dobe.
V torek, 22. septembra, bodo rezultate raziskave predstavili na strokovnem dogodku v Tehnoparku Celje, kjer bodo skupaj z različnimi deležniki razpravljali o možnostih za konkretne spremembe.
Igrače potrebujejo več kot pet minut veselja: čas je za sistemske rešitve
Po odmevnem protestu igrač so Ekologi brez meja danes v Tehno parku Celje skupaj s stroko predstavili še predloge za večjo krožnost igrač in sistemsko ureditev tega spregledanega odpadkovnega toka. Kot pomemben zgled so izpostavili Francijo, ki je že leta 2022 uvedla sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti za igrače ki zagotavlja financiranje zbiranja, ponovne uporabe in recikliranja igrač.
Zaključni strokovni dogodek projekta 5 minut veselja je sledil petkovemu protestu igrač pred parlamentom, s katerim so Ekologi brez meja opozorili na rezultate raziskave o igračah, v kateri so analizirali odgovore več kot tisoč posameznikov, organizacij ponovne uporabe, izposojevalcev in komunalnih podjetij.
Slovenija za igrače, ki niso električna in elektronska oprema, nima posebnega sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Zato so Ekologi brez meja v projektu pripravili pisni povzetek in podrobneje analizirali ureditev v Franciji, kjer namenski sistem deluje od leta 2022.
Proizvajalci v Franciji financirajo sistem zbiranja, ponovne uporabe in recikliranja igrač. Del sredstev je namenjen podpori ponovni uporabi, višina pristojbin pa se razlikuje glede na okoljske lastnosti izdelkov. Sistem tako ne rešuje samo vprašanja, kaj z igračo, ko postane odpadek, ampak ustvarja tudi finančne spodbude za boljšo zasnovo izdelkov.
Kako tak sistem deluje v praksi in razlike napram sistemom v Sloveniji, je na dogodku skozi pogovor predstavil Matthieu Goutti, vodja sektorja igrač pri francoski organizaciji razširjene odgovornosti Ecomaison.
Na okrogli mizi so zato predstavniki različnih delov življenjske poti igrače - od proizvodnje in uporabe do ponovne uporabe in ravnanja z odpadki - iskali odgovor na vprašanje, kako bi moral izgledati učinkovit sistem ravnanja z igračami v Sloveniji.
Razprava je pokazala predvsem potrebo po povezovanju danes precej ločenih členov. Posamezniki igrače podarjajo, organizacije ponovne uporabe jih skušajo vrniti v uporabo, obstajajo izposojevalnice, komunalna podjetja skrbijo za odpadke, proizvajalci in trgovci pa igrače dajejo na trg. Manjka pa sistem, ki bi te dele povezal in jasno določil odgovornosti ter zagotovil financiranje za bolj krožno ravnanje.
Jaka Kranjc iz Ekologov brez meja je izpostavil potrebo po državnih ciljih za preprečevanje nastajanja odpadkov in krožnega ravnanja z igračami iz česar potem sledi jasna rešitev v proizvajalčevi razširjeni odgovornosti kot kaže dober zgled iz Francije. Klavdija Höfler iz Inštituta za igrače je opozorila, da so igrače že desetletja med največkrat umaknjenimi izdelki iz trga, saj prepogosto niso varne za uporabo.
Slaba zasnova niža potencial za ponovno uporabo in recikliranje tudi zaradi prevelike pestrosti materialov, pogreša pa jasne in praktične smernice za proizvajalce, da bi okoljske vidike vključili že v razvoj izdelkov. Maja Rozman iz Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije je poudarila, da zaupanje v rabljene predmete ostaja izziv, da pa imajo komunale veliko prednost - infrastrukturo, komunikacijske kanale in neposreden stik z ljudmi.
To predstavlja potencial, da uporabne igrače prestrežejo, še preden postanejo odpadek. Marin Zver iz Okoljskega raziskovalnega zavoda pa je opozoril, da ni dovolj, da igrače zberejo in pripravijo za ponovno uporabo - nekdo jih mora tudi želeti in kupiti. Ob poplavi cenenih igrač jim tiste iz druge roke težko konkurirajo, hkrati pa ljudje v centre ponovne uporabe še vedno nosijo veliko igrač in drugih predmetov, ki niso primerni za ponovno uporabo.
Pomembno vprašanje zato ni samo, kako izdelke ponovno uporabiti ali reciklirati, ampak koliko jih sploh potrebujemo (proizvesti).
Še tako dobro postavljen sistem pa ne bo dovolj, če bo rabljena igrača avtomatično razumljena kot slabša izbira od nove. Zaključni del dogodka je bil zato namenjen tudi vprašanju, kako ponovno uporabo iz okoljske alternative spremeniti v nekaj običajnega in privlačnega. O tem je v predavanju »Kdo bo naredil ponovno uporabo kul?« govorila Meta Pavlin Avdić iz agencije prvi.prvi.
Ekologi brez meja bodo ugotovitve raziskave, analize francoskega sistema in razprave z deležniki uporabili pri nadaljnjem zagovorništvu sistemskih sprememb. V oktobru pa sledi še komunikacijska kampanja igrač s protesta na mestnih avtobusih in zaslonih.
“Igrače so lahko vir veselja, igre, razvoja in učenja veliko dlje kot pet minut. Problem ni, da se igrač naveličamo ali jih prerastemo. Problem je, če s tem konča tudi njihovo življenje. Potrebujemo sistem, v katerem je naslednja uporaba igrače najlažja možnost,” ob zaključku projekta poudarja Katja Sreš, predsednica društva Ekologi brez meja.
|
NE ZAMUDITE
