|  Izvir, ki privre s planin,
si zlahka pot utira,
izviru, ki spe iz globin,
pot marsikaj zapira.
Ta zmagoslavno peni se,
ko vam z višav vihari,
a oni - kdo zanj meni se? -
kaj rad konča v močvari.
In dasi ista moč kipi
v obeh, ko vir rodi se,
kaj ustvari ta, ki prost živi,
kaj oni, ki utesni se?
Mirza Šafi ali Sadih Ogli manj znani orientalski - zakavkaški pesnik vina, ljubezni in radostnega uživanja življenja; hkrati pa iz njegovih verzov veje razumen in trezen odnos do življenja ter zadnjih problemov našega obstoja, in veder pogled v minljivost in v neizprosno obličje smrti.
|
NE ZAMUDITE
Izvir
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 12. junij 2005 @ 09:00 CEST
prav je, da spoznamo tudi pesnike iz oddaljenih, manj znanih dežel. Pesnik Begzin Javhulan, ki se je rodil v hangajskih gorah leta 1929 in je pogosto jezdil po prvo učenost v oddaljeni gobijsko stepo v daljnji Mongoliji in je eden izmed njih. Pa poglejmo eno izmed njegovih pesmi:
POKRAJINA
Po stepi se v kamelji dolgi karavani
podaljšala je senca altajskih gora.
A na prekrasnem nebu, sinjemodrem polju,
dobrika se oblakov čredica z neba.
Skoz okence salona gledam iz letala
pokrajino, ki dobro jo sicer poznam,
pa vendar mi je srcu nekaj vztrepetalo,
naenkrat sem se spomnil na svoj rojstni hram.
In tamkaj na obronkih temnega Altaja
zagledal sem kup jurt, tam sem prišel na svet,
oblakov snežno bela vrsta je postala
podobna plačni gruči stepnih ovčjih čred.
Lep pozdrav
Tatjana