Volk obstaja v predstavi človeka kot zlobno bitje. Ker napada živino kot je dokazano in tudi človeka, za to se goji do njega bolj malo simpatij. Prav tako kot čarovnice in krivoverci, je volk že od nekdaj dobrodošel grešni kozel. Dobesedno vzeta nekatera mesta v Bibliji, napr. “ volk v ovčjem krznu “ in “ poslati apostole kot ovce med volkove”, služijo za opravičitev preganjanja in iztrebljanja te živali.

Večina živali raje vzdržuje varnostno razdaljo napram človeku. Tako dolgo, niso napadene, jim to zadošča, razen če jih žene lakota ali jih preseneti človek. Normalno je, da živali meje svojega območja branijo z rjovenjem, sopihanjem ali tuljenjem. Za vsak primer svarijo nasprotnika, naj ne stopi bližje.

Za avtizem niso krivi samo geni.
Znanstveniki so v preteklosti že dokazali, da je pojavnost avtizma povezana s povišanimi ravnmi testosterona v krvi zarodka, zdaj pa so odkrili tudi vir presežka testosterona. Vsaj delno so za to odgovorni policistični jajčniki, katerih stranski učinek je povišan testosteron v krvi.

Znanstveniki Centra za raziskave avtizma pri Univerzi v Cambridgeu so že leta 2015 so ugotovili, da imajo avtistični otroci pred rojstvom povišane ravni spolnih hormonov, vključno s testosteronom, zaradi česar imajo bolj "možate" možgane. To je tudi ena izmed razlag, zakaj je avtizem bistveno bolj pogost pri dečkih.

Kaj je bila prelomna točka v prazgodovini, ko smo postali ljudje? Prvi prižig ognja? Prva kapa, gate ali čevlji? Prva borša, skleda, sulica ali frulica? Prva slika, skladba ali zgodba? Prvo žrtvovanje bogovom? …
Kakorkoli že, od preostalih živali nas loči vztrajno kopičenje znanja in spretnosti, pa tudi neumnosti in odvečnega garanja. Starodavna ljudstva naj bi na podlagi tega kopičenja premogla neko silno modrost.

Vsekakor so premogla obilico uporabnega znanja o preživetju v naravi. Prav to znanje je človeštvu pomagalo, da je velike zaplate te narave ukrojilo po svoji volji ali uničilo. Po zaslugi tega znanja je narava danes tako drugačna in za večino ljudi nepomembna, da je tudi to znanje odveč.

Piše: Aurigo

Nevednost je mati nezakonskih otrok (Aurigo).

Kaj je razlog za ta članek, se boste spraševali? Vzroki za to besedilo so najmanj trije, sicer je eden o teh razlogov nedokončan, a o temu več kdaj drugič. Minilo je že okoli 18 let, ko so zmajeve črte intenzivno vstopile v moje življenje in ravno toliko časa sem jim do sedaj posvetil pri svojem vsakodnevnem obredu. Torej, prvi vzrok je ta, da sta se name v letošnjem letu obrnila dve osebi – z enim samim vprašanjem, kako občutiti, začutiti zmajeve črte. Prvega možakarja – Obutega Mačka - mi je priporočil moj znanec dolenjski šaman. Obuti Maček je bil ob tem uslišan in se je z menoj sprehodil po Zagrebu in po Ljubljani. Drugi možakar se je obrnil name konkretno po elektronski pošti z nekaj vprašanji o zmajevih črt. Ta opis čutenj, občutenj zmajevih črt sem nekako pustil za svojo drugo knjigo zmajeve črte po severu Slovenije – Zmajeve črte po Bledu, Kranju, Kamniku, Slovenj Gradcu, Slovenski Bistrici, Mariboru, Ptuju in Murski Soboti, ki že dolgo časa svaljka in vzhaja kakor testo, zato bom ta zapis, kar povzel iz uvoda te knjige.

Smo predvsem voda, sol, maščoba in silicij. 

Največji del našega telesa predstavlja voda. Da se ne razlijemo po tleh, pa poskrbijo celične ovojnice, ki so narejene predvsem iz maščob.
In da vse skupaj funkcionira kot celota, ki izmenjuje informacije in smiselno deluje, poskrbijo še elektroliti, ki omogočajo zadostno prevodnost, da lahko informacije in napotki pridejo do sleherne celice. 

O tem, kako pomembna sta voda in maščoba, smo že veliko pisali. O tretji pomembni snovi, ki dejansko določa kakovost in hitrost našega “procesorja”, pa je na sploh veliko manj govora.

Ustvarjalnost je del polnega in zdravega življenja. Pomembna je za celostni razvoj otrok, je ena od podstati za izpolnjujoč odnos s sabo in okolico, osebnostno rast in je pogoj za stik s svojimi notranjimi potenciali ter orodje za spoprijemanje z današnjim hitro spreminjajočim se svetom, poudarjata psihoterapevtka dr. Tamara Trobentar in znanstvenica ter pesnica dr. Alja Adam, avtorici projekta za razvijanje ustvarjalnosti pri otrocih kot del projekta za celostni razvoj otrok, s katerim želita dopolniti slovenske šole.

Ustvarjalnost je v današnjem času pogosto prisoten pojem in kot veščina v neoliberalni in potrošniki družbi tudi velikokrat zaželena, če ne celo nujna, vendar v okviru današnje paradigme o ekonomski učinkovitosti neredko instrumentalizirana.

Kot nasprotje življenjskemu slogu »pisarna-avto-kavč« vse bolj narašča priljubljenost ekstremnih športov, pri katerih ljudje premagujejo meje telesnih zmožnosti. Knjige tipa »kako je trgovski potnik po tistem, ko je prebolel neozdravljivega raka, v 60. letu življenja postal ultramaratonec« se odlično prodajajo in navdihujejo množice.

Nekaterim res uspe ozavestiti in kultivirati moč, ki jo ima duh nad telesom, in tako doseči tudi to, o čemer navadni smrtniki menijo, da je nemogoče. Žal njihovi dosežki motivirajo številne posnemalce, ki si mislijo: »Če je lahko on(a), bom tudi jaz.« In se lotijo maratonov, triatlonov, kolesarjenja okoli sveta ali osvajanja osemtisočakov, čeprav so še do včeraj »telovadili« le z računalniško miško, pritiskanje sklopke in plina pa je bilo njihova edina telovadba za noge. 

Sprehod po gozdu nas običajno napolni z energijo in mirom; nadihamo se svežega zraka in naužijemo se svežine, še zlasti poleti. Občudujemo mogočna drevesa, ki se pnejo visoko pod nebo. Vemo, kako pomembni so gozdovi za ljudi in za celotno okoljsko ravnovesje; v resnici pa jih zelo slabo poznamo.

Zaznavamo jih kot mnoštvo posamičnih dreves (in drugih rastlin), ki se vsako po svojih močeh bori za življenjske vire – za prostor, sončno svetlobo, vodo in mineralne snovi. Dejansko pa so drevesa tesno povezana med seboj, med njimi poteka živahna komunikacija in izmenjava življenjsko pomembnih snovi.

Šolane bedakinje obeh spolov so narodu na pladnju prinesle čudovito priložnost za slovnično utrjevanje ženske manjvrednosti. Njihov namen je bil sicer nasproten, a če bi ga dosegle, jih ne bi mogli imenovati »bedakinje« …

Človekinje/ljudi lahko nagovarjamo na več načinov: lahko so spoštovane/-i oziroma cenjene_i ali spoštovani in cenjeni, kot v dobrih starih časih. Bodimo odkrite: vsi ti načini so čudni – kot vikanje ali (bog naj ne dajo) onikanje.

“Eklekticizem” je pristop, pri katerem ničesar vnaprej ne zanikamo, temveč to analiziramo in o tem razmislimo, primerjamo in povežemo z že znanim, da bi na koncu prišli do najboljšega zaključka, najbolj vrednega, da ga sprejmemo.

Pogosto pozabljamo na to jasno in jedrnato definicijo eklekticizma kot pristopa k iskanju resnice in namesto tega dajemo prednost običajni rabi te besede in površinskemu razumevanju njenega pomena. Tako “eklektični pristop” običajno povezujemo s šibkostjo, mlačnostjo in otopelostjo tistih, ki vidijo stvari, vendar ne morejo dojeti njihove globine in širine. Zanje je “eklekticizem” nesmiselna dialektika in dialog, ki se vrti v krogu in s katerim nikoli ne pridemo – niti si ne upamo – priti do plodne definicije.

Med encime ne spadajo le tisti v prebavilih, ki prebavijo zaužiti grižljaj, ampak jih je najti v vseh kotičkih našega telesa, tako zunaj kot znotraj celic. Ko začne pisana mreža različnih encimov popuščati, to lahko pripelje do izgube zdravja in dobrega počutja, zato je treba telesu tudi pri tem priskočiti na pomoč. Zakaj so encimi tako pomembni in kako jih lahko okrepimo?

Encimi so nujni za naše psihofizično zdravje in življenje
Encimi so posebne beljakovine, ki jih proizvajajo živi organizmi. Ker pospešujejo skoraj vse telesne biološke reakcije, ki brez njih ne bi mogle potekati dovolj hitro, so zelo pomembni za ohranjanje ne le psihofizičnega zdravja, ampak tudi življenja. Med pomembne encime sodijo amilaze, lipaze, proteaze in drugi, ki pomagajo prebavljati zaužito hrano.

Nedavno sem prebrala recenzijo knjige “Eden 2.0: Climate Change and the Search for a 21st Century Myth” 1. Osrednja ideja te knjige je, da mora človeštvo – precej hitro – najti mit, ki bi nam omogočal preseči medsebojne razlike in nas navdihnil h koreniti spremembi. Suha dejstva in politika ne bodo zadostovali. Da bi lahko naredili nujno potrebno spremembo, potrebujemo navdih v obliki skupne vizije.

To se ne nanaša le na našo splošno družbeno klimo, v kateri ne prisegamo več na dejstva, temveč dajemo prednost dobri zgodbi. Poudarjeno je tudi izrazito pomanjkanje vizije prihodnosti aktivistov in politikov po svetu.

Ljubezen ni bila vedno tako pomembna, kot je danes, čeprav jo sodobne družbene okoliščine postavljajo spet pred nove izzive. Pojmovanja in razumevanja ljubezni so namreč vedno vpeta v osebni in družbeni svet, vedno pa so tako tudi del kulturno-zgodovinskih okoliščin.

»Ljubezen ima toliko različnih obrazov in vsebin, da jo je težko spraviti v en predal. Za naše babice je bila ljubezen, da je mož ni tepel, da ni bila lačna in da je imela streho nad glavo. Za mojo mamo je bila ljubezen to, da ji je mož dal denar in da smo zgradili hišo. Bolj je bilo v ospredju to, kaj imeti. Sama sem se poročila pri 19. letih in z možem, s katerim sva skupaj preživljala srednješolski čas, je bila ljubezen velikokrat to, da je to oseba, ki me nasmeji in s katero sva oziroma imava skupne cilje.

Pri nas smo že po izročilu vsi strokovnjaki za vzgojo, in to en večji kot drugi. Torej sem tudi jaz in lahko v to žlobodro mnogih kuharjev stresem svojo nakladalnico tozadevnih modrosti …

Ena modrost je, da prično mnoge človeške dejavnosti v nekih ozirih nazadovati, ko postanejo stroke ali znanosti. Kmetijstvo in promet npr. odtlej pospešeno uničujeta zemljo, živino, pridelke in nas. Zdravilstvo je pridobilo na ceni in stranskih učinkih. Vladanje je dokončno podrlo ograjo med zasebnim in javnim in nam zlezlo ne le v posteljo, krožnik in školjko, ampak tudi pod kožo …

Preseganje pohote
Pohota je prvorojena lezija ega in zadnja, ki jo uničimo. Z njo se soočamo v bolj izrazitih ali v nežnejših oblikah; nihče tu ni izvzet. Pomembno je, da si to priznamo in se lotimo dela na sebi.

Marsikdaj se pohota, ko jo prepoznamo in na videz »obračunamo« z njo, umakne. Menimo, da smo jo izkoreninili, a se je le potuhnila na globlje ravni. Prebudi se, ko to najmanj pričakujemo. Zadostuje en sam vtis, ena slika in odpre se vrelec, ki ga je zelo težko zajeziti.

Piše: Avrigo

Kaj dobiš ko združiš filozofijo hipijstva: flower power  in neokrnjeno, divjo naravo? Kamenjak! (Aurigo)

September 2018 – Med jutranjim izvajanjem pranajame, prihajajo do mene okusi mest, ki sem jih obiskal, Jeruzalem in njegov vonj po cvetovih (tamariske), naslednji dan, ko iz zraka prihaja svežina podoba Münchna in njegovih vrtov ter zraka napojenega z reko Isar, ko je tudi jutro toplo slike Splita, kamna in morja. Moj učitelj, ki je iz dežele zmajev, je na svojem zadnjem predavanju nekako tako dejal: »Meditacija je kakor potovanje čez različne kraje, nekje se boš imel fajn, dobro, užival boš, v nekaterih krajih pa boš ponekod umiral od strahu, imel boš najrazličnejše težave, občutki bodo bili neprijetni, ampak vse te izkušnje v meditaciji so oprijemanje določenih izkušen – je stanje marigpe, a v meditaciji moraš izkusiti rig-po in v njej bivati.«

Odkloni od naravne spolnosti
V sodobnem času se nasprotja v dualnem svetu vse bolj relativizirajo, kar se vse bolj kaže tudi na področju spolnega vedenja; priča smo menjavi spolnega vedenja, pozdravljanju istospolnosti, izkrivljenim pogledom na poslanstvo ter vlogo spolov in še marsičemu. Predstave o tem, kaj je naravno, primerno in ustrezno, se spreminjajo, karmične posledice spolnih prekrškov pa ostajajo enake.

Spolne odklone razvrščajo v dve skupini, ki sta poimenovani po dveh Adamovih ženah. V Kabali je zapisano, da sta se imenovali Lilith in Nahemah. Tako v »lilith spolnost« sodijo prekrški, ki oddaljujejo spolnost od življenja, ki torej spolnost zatirajo, jo dušijo in ji jemljejo moč: spolne fantazije, masturbacija, pornografija, istospolni seks, splav, kontracepcija, spolna abstinenca … Tu gre tudi za precej subtilne oblike, ki jih marsikdo ne loči od normalnega spolnega vedenja – denimo spolna fantazija ali kontracepcija.

Šola, ki nagrajuje trud, vzgoji garače in grebatorje. Šola, ki bi učila tehniko, bi vzgojila mislece … Zato prav tega ne uči.

Si predstavljate šolo, v kateri bi otroke najprej naučili učenja? No, da gremo k osnovam: si predstavljate šolo, kjer bi otroke naučili tekoče brati, pisati, računati in vse troje razumeti, preden bi jih začela trpinčiti s spolnim življenjem zaprtotrosnic in prezirati njihovo spolno življenje? Si predstavljate šolo, kjer bi učenci videli, tipali, slišali, vohali, okušali in preizkušali reči, o katerih se zdaj večinoma samo piflajo, ne da bi vedeli, za kaj gre? Si predstavljate šolo, kjer bi se učenci naučili znanje poiskati, predmete izdelati, postopke pa ponoviti, si jih prilagoditi in izumljati nove? …

Prehrana očetov pred spočetjem lahko pomembno vpliva na zdravje otroka. Kanadski znanstveniki so dokazali, da sperma nosi »spomin« načina življenja in prehrane očeta, ki se prenese na potomce.

Bodočim očkom zato svetujejo, da pravočasno opustijo nezdravo prehrano in pogosteje posegajo po zdravi hrani, zlasti zelenjavi zelene barve, ker je bogata s folno kislino, ki pomembno preprečuje nepravilnosti v razvoju možganov in hrbtenjače. To pomeni, da morajo priprave na potomstvo resno vzeti tudi moški, ne le ženske.

Spolni ogenj
Tako kot ima človek fizično mater in očeta, ima tudi kozmično mater in kozmičnega očeta, ki sta starša njegove duhovne biti, duše. Kozmičnega očeta imenujemo v krščanstvu Bog Oče, kozmično mater pa Sveti Duh, ki uresničuje Očetovo vizijo in se odraža v nas na različne načine, med drugim tudi kot energijska kača Kundalini. Poleg njiju obstaja še cela vrsta duhovnih bitij, ki sodelujejo pri razvoju človeških bitij in ga usmerjajo.

V človeka je položen spolni ogenj kot njegova največja moč. Iz njega se napaja vse, tudi čustva. Ta ogenj je dar Kozmične Matere in duhovnega bitja, ki ga v krščanstvu poznamo kot Luciferja. (Luciferja ne smemo enačiti s hudičem, Satanom; Lucifer je prinašalec luči, skušnjavec, ki prinaša pomembne lekcije za naš napredek). Zaradi spolnega padca je prišlo do preusmeritve nadzora nad spolnim ognjem od kozmične Matere k egu.

Že alkimisti so vedeli, da v človeškem bitju obstajata dva ognja: merkurjev ali žvepleni ogenj, ki je vir napredka, in arzenični ogenj, ki je vir pohote in hrana egu.

Tehnologija postaja v našem življenju vse pomembnejša. Znašli smo se na veliki prelomnici, na kateri se moramo sprijazniti z vedno večjo prisotnostjo umetne inteligence na različnih področjih našega vsakdana.

Nove tehnološke možnosti na različnih področjih pa odpirajo pomembna etična vprašanja. Ni namreč vse, kar je mogoče, tudi dovoljeno. Zato je pomembna ozaveščenost o tehnoloških perspektivah in njihovih možnih posledicah, do katerih se moramo opredeliti in jih kot družba tudi regulirati.

Zgodovinski pogled
Pojav pohote je povezan z dogodkom, v Svetem pismu imenovanem izvirni greh. Prišlo je do trganja prepovedanega sadu, ob čemer sta Adam in Eva nenadoma spoznala, da sta gola; pojavil se je sram, obenem pa sta se zavedla svoje krivde, zato sta se pred Bogom skrila. Izgnana sta bila iz raja in bila prisiljena v stisko in trpljenje.

Zgodovinski razvoj človeka je v marsičem prekašal znanstveno fantastiko. Kot je bilo omenjeno že v besedilu o ponosu, je s spustom duše v materijo – ko se je ta pričela odevati v snovna telesa – prišlo do oženja in osredotočanja zavesti na čutne vtise, zavedanje duhovne narave človeka pa je pričelo bledeti. Vstopili smo v proces izgradnje individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, in pričeli izgubljati stik s kozmičnim Izvorom, z Očetom-Materjo.

»ČAS

je denar,« je ena od pregovornih neumnosti, ki neprestano drsijo po žični drči med usti in ušesi. Tako smo je vajeni, da se malokdo zavzame, kaj sploh pomeni. In če se zavzame, ugotovi, da je brez pomena …

Edino, kar je času in denarju skupnega, je, da ju imamo v povprečju na voljo vedno manj. Za denar je jasno, kam gre. Kam pa gre čas? Če si dovolj dolgo na svetu, se zdi, da je začaran – kot da je v vesolju luknja, skozi katero uhaja v neko drugo razsežnost. Karkoli počneš in kakorkoli si urediš življenje, je dan prekratek, in vsako leto ti ga manjka več – kot da je obratno sorazmeren z gospodarsko rastjo…