Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

Prostor

Tako kot zvok ne more obstajati brez tišine, tako nobena stvar ne more obstajati brez nestvari - praznega prostora, ki omogoča bivanje. Vsako fizično telo nastane iz nič in se vrne v nič. Atomi so v glavnem prazni. Tisto kar je, je bolj podobno drhteči frekvenci kot delcem materije; kot glasbena nota. Budisti to vedo že 2500 let. Oblika je praznina, praznina je oblika (sutra srca). Praznina je bistvo vsega. Duhovni svet vse, kar je, prežema tudi kot prostor - znotraj in zunaj.

Praznina ali "nič", ne more postati objekt spoznanja. Ne morete ga razumeti. Lahko je vhod, če ga ne poskušate razumeti.

Vez z duhovnim svetom

Popolna prisotnost v sedanjem trenutku je čista zavest, zavest, ki je vrnjena iz uma, iz sveta oblik. Notranje telo je vaša vez z duhovnim svetom. Zavedanje notranjega telesa je stik z višjo zavestjo, zavestjo, ki se spominja svojega porekla in se vrača k izvoru.

Zavest o notranjem telesu ima zanimive posledice v fizičnem svetu. Upočasnjuje staranje. Notranje telo se s časom ne spreminja, s staranjem ga lahko vedno bolj čutite. Tudi pri osemdesetih ga boste čutili tako živo kot pri dvajsetih. Bolj ko ste z zavestjo prisotni v telesu, manj gosta je njegova struktura in bolj svobodni, živahnejši in okretnejši se počutite.

Notranje telo

Fizično telo v resnici ne predstavlja vas. To je posledica omejitve uma, ki je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Boga, kot tudi v opravičilo strahu, v katerem se nahaja. A telesu ne obračajte hrbta, saj se v njem nahaja razkošje bistvene in nesmrtne stvarnosti. Resnice ne morete najti nikjer drugje kot v vašem telesu!

Fizično telo je le iluzija, maska. Pod njim je nevidno notranje, energijsko ali duhovno telo, s katerim smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično. Notranje telo je tisto subtilno energijsko polje, ki napolnjuje vaše telo in vnaša trepetajoče življenje vsaki celici vašega telesa. Leži na pragu vaše resnične identitete in se dotika fizičnega telesa. Občutek o vašem notranjem telesu nima oblike, nima meje in nima dna. Lahko greste globlje in globlje. Skozi notranje telo ste vedno povezani z Bogom.

Do božanske biti v nas skozi sedanji trenutek

Govorili smo o tem, da je življenje nad številnimi oblikami življenja, ki podlegajo rojstvu in smrti, večno in vedno prisotno. Božanska bit se nahaja globoko znotraj vsakega bitja kot njegovo najgloblje, nevidno in neuničljivo bistvo. Marsikdo od materialistično usmerjenih ljudje se sprašuje, kako priti v stik s to notranjo bitjo. Odgovor je zelo preprost. Skozi sedanji trenutek. Skozi sedanji trenutek nam je dostopen ta najgloblji Jaz, naša resnična narava.

Toda, ne poskušajte ga doseči s svojim umom. Ne poskušajte ga razumeti. Spoznate ga lahko le takrat, ko je um miren. Ko ste prisotni, ko se vaša pozornost v popolnosti in z vso močjo nahaja v sedanjem trenutku, tedaj je božansko bit, Boga, če želite, mogoče občutiti, a miselno ga ne morete dojeti.

Prav gotovo se skorajda vsi sprašujemo, zakaj in od kod toliko gorja, skrbi, napetosti, nasilja, ipd. Tako kot včasih iščemo izgubljeno stvar tam, kjer je ni ter nikoli ne pomislimo, da se morebiti nahaja kje drugje, mogoče na najbolj običajnem, znanem mestu, tako tudi redko pomislimo, da se vzroki za največ trpljenja in gorja nahajajo na najbolj običajnih in znanih krajih.

Eno izmed njih je šola in druge vzgojne ter kulturne ustanove. Šolski sistem je dolgo časa ostajal skorajda nespremenjen, sprememba pa je velikokrat predstavljala samo korak nazaj. Od dne, ko se je pričela uveljavljati šolska obveznost, se je količina nerazumevanja, izkoriščanja in nasilja še dodatno povečala in je sledila škodi, ki so jo že povzročale razne tradicionalne religije.

Njegovo veličanstvo - um

Človek se tudi v stanju, ki ga imenujemo »zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas, tudi, ko je buden, nahaja v nezavednem stanju - stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v dejanski stvarnosti. To se sicer običajnemu človeku zdi žalitev, a žal drži. Glavni krivec za to nezavedno stanje je napačna uporaba uma.

Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. To stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to nezavedno stanje normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Pravzaprav se včasih sprašujem, kakšen je namen našega ljubega življenja. Vsak dan nas doletijo novi izzivi in nove odločitve, ki se jim moramo podrediti in jih sprejeti.

Meni se je pred enim mesecom zgodilo, da sem spoznala na nekem razgovoru za službo zanimivega moškega, ki me je povabil v službo v svojo privatno firmo kot vodjo nekih skupin. Pravzaprav sem to sprejela kot izziv, vendar pa če mi ne bi bil on osebno všeč, ne bi tega nikoli verjetno storila.

Zakon karme je kot zakon težnosti – kar vržemo v zrak, pade na tla. Če smo dobri, se nam povrne dobro, če smo slabi, pa slabo. Temu ne moremo ubežati. To je zakon. Ampak Krišna v Bhagavad-giti pravi, da se rešimo karme oziroma posledic svojih dejanj, če se mu predamo. Kako je to mogoče?

To je mogoče, če z ljubeznijo darujemo svoje delo Vsevišnjemu Gospodu in nismo več pod vplivom materialnega obstoja. Tako je tudi z zakonom težnosti, ki učinkuje le v okviru zemeljskega ozračja. Ko se dvignemo nadenj, lahko lebdimo in zakon težnosti nima več pomena.

Višja zavest

Raven zavesti, ki vključuje vse tri ravni zavesti, se imenuje suprazavest ali »višja zavest«. To je raven popolne ustvarjalnosti, popolne zbranosti. Takrat je celota več od seštevka posameznih delov. Tedaj se zgodi premik v območje čistega bivanja. To bivanje je najvišji vir stvarstva v nas.

Nekaterim to stanje (stik zavesti z višjo zavestjo) uspe doseči skozi meditacijo, drugim med molitvijo, skozi obrede, ples... Vsi ga doživimo skozi proces, ki ga imenujemo »smrt«.

Ko v življenju ne vemo naprej, se sprašujemo kaj je narobe, kje smo delali napake in se ne znamo odločiti, niti ne vemo, kaj si želimo in če je prav to, kar si želimo, da se uresniči... nič ne vemo, začnemo se spraševati – v sebi iščemo odgovore na vprašanja, ki smo jih nekoč vedeli in strmeli proti njim.

V otroštvu smo si začrtali pot našega življenja, saj smo intuitivno vedeli kaj je prav in kaj ni. Imeli smo začrtano pot, ko smo se rodili, vendar so nas razne preizkušnje motile in odvračale od prvotnega namena, zaradi katerega smo se pravzaprav rodili, da ga uresničimo. Kakšen je moj namen, kakšen je smisel mojega življenja, kako izpolnim svoje poslanstvo v tem življenju, da bom srečno in polno živel?

Kje je tista pot, o kateri sem sanjal kot otrok in bil pripravljen na vse napore, da jih premagam, samo zato, da uresničim svoje sanje?

Zavest, podzavest, nadzavest

Toda zgodba o zakonitostih zavesti je še bolj zapletena. Večplastna je. Človeška bitja ustvarjajo in »vedo, kar vedo«, na treh ravneh izkustva: na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni.

Podzavestna raven je raven avtomatskih procesov: dihanje, utripanje srca, mežikanje... Tu so hipne rešitve problemov. Ko bi ne bilo avtonomnega delovanja in bi bilo tudi osnovne fiziološke procese potrebno zavestno nadzorovati, bi bila zavest preobremenjena; morda bi kar »pregorela«. Ne bi ji ostalo več manevrskega prostora za ukvarjanje s pojavi, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Številni hindujci verjamejo, da imajo veliko srečo, če umrejo v Varanasiju ob Gangesu, saj pravijo, da pride Šiva v uho umirajočega zašepetat ime Rame (Vsevišnjega Gospoda in izvora večnega zadovoljstva) in mu s tem zagotovi osvoboditev iz kroga rojstev in smrti. Zato veliko romarjev ob koncu življenja pride v Varanasi.

Sedel sem tako, da sem prek gorečih trupel opazoval sorodnike in prijatelje, ki so se bili prisiljeni spoprijeti s stvarnostjo smrti. Po sprevodu, ki sta ga po ulicah spremljala petje in jok, so telo položili na grmado iz drv, ga okrasili s svetimi predmeti ter izgovarjali molitve, mantre in sveta besedila. Obred se je končal tako, da je šel najstarejši sin ali najbližji sorodnik okoli trupla, ga poškropil z vodo iz Gangesa in z gorečo baklo zanetil grmado. Zažig mrtvega telesa pomeni osvoboditev duha, plameni pa predstavljajo Brahmo, stvarnika.

Narava in vesoljni razum sta uredila, da se vsak človek rodi kot vladar, kot kralj! Podoben je angelu, čist in nepokvarjen. Že golo temence sprejme ogromen tok podatkov iz vesolja. Vsakemu novorojencu prirojene sposobnosti omogočajo, da postane najmodrejše bitje v vesolju, podobno Bogu.

Zelo malo časa je treba, da obdari starše s srečo in blaginjo. Obdobje, v katerem ozavesti bistvo sveta in smisel človeškega bivanja v njem, traja vsega devet zemeljskih let. Vse, kar za to potrebuje, že obstaja. Starši ne bi smeli popačiti njegovega videnja realnosti, resničnosti vesolja in ga ločiti od najpopolnejših v vesolju.

Kompleksnost zavedanja

Naslednja trditev je zelo pomembna in  utegne bistveno vplivati na razumevanje stvarnosti: zavedanje je dvodelen proces, ki vključuje dve poti: do popolnega vedenja pride duša po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Ta dva svetova - duhovni in snovni svet - obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti.

Popolno zavedanje dosežeš le z združitvijo obeh - duhovnega in snovnega sveta - v popolnem okolju, v katerem se lahko vedenje in občutenje združita. Problem današnjega človeka je v tem, da je zavest o duhovnem svetu še zelo šibka, zapostavljanje duhovne plati pa vodi v neuravnotežen razvoj in prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih.

Starši so pri pokoravanju otrok s številnimi metodami ponavadi tako uspešni, da ne naletijo na težave vse dokler otrok ne pride v puberteto. "Ohlajanje" čustev in nagonov v času latentnega obdobja je staršem v spodbudo pri prizadevanju, da vzgojijo vzornega otroka.

V knjigi Hilde Bruch "Zlata Kletka" starši hčera z anoreksijo [bolezensko stanje pomanjkanja teka] govorijo o tem, kako nadarjene, prijazne, uspešne, ubogljive in uvidevne so bile kot otroci. Ne morejo razumeti, od kod nenadna sprememba. Mladostnik jih pusti nemočne in nesposobne doumeti, saj zavrača vse norme in njegovega samo-uničujočega vedenja ne morejo spremeniti niti z logičnimi argumenti niti z zvitimi metodami "strupene pedagogije".

Zavedanje, občutenje, izkustvo

Poizkusimo zavesti nekoliko zlesti pod kožo. Zavest je lastnost intelekta. V zavesti razlikujemo kot odziv na zaznavo stvarnosti tri pojave. To so zavedanje, občutenje in izkustvo. Ob tem je potrebno omeniti še en fenomen - vedenje, ki se ne povezuje z zaznavo, temveč z že prej prisotnim znanjem.

Vedenje (od vedeti) ali posedovanje znanja pomeni dostop do kozmičnih informacij. Duša kot nosilec zavesti ali individualnega intelekta naj bi po UPS imela dostop do prav vsega kozmičnega znanja. Vsakdo že od rojstva »ve« vse, kar bi kdajkoli mogel vedeti, vendar je dostop do tega znanja omejen. To je koristno, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do njegove zlorabe.

Vez med domačo živaljo in njenim skrbnikom je pogosto zelo močna in globoka. Živali z nami resonirajo na globok način, kot lahko le redko kateri človek. To je zaradi dejstva, da živali nimajo ega. Nimajo 'stvari', ki bi jim bile na poti njihove ljubezni in njihove povezave z Božanskim.

Ljubijo brezpogojno in nenehno nam pomagajo, na načine, ki jih pogosto ne prepoznamo. Mi jih hranimo, negujemo, peljemo k veterinarju in one v zameno tešijo naše duše na subtilen, vendar zaznaven način.

Pomena zavesti ne moremo dovolj močno poudariti, pa vendar o njej pravzaprav vemo le malo. Če bomo natančneje spoznali zavest, potem bomo dobili tudi natančnejši vpogled v objektivno stvarnost.

Znanost se s pojmom zavesti skorajda ne ukvarja, saj se je le težko lotimo z materialističnimi metodami. Je fenomen, o katerem je težko kaj določenega povedati, kajti - kako naj zavest raziskuje in opredeli - sebe samo? Kot bi zdravnik seciral sebe samega. A druge poti ni. Obstajajo načini, da stvari pridemo precej blizu. Doslej smo se z zavestjo ukvarjali zgolj površinsko, po Jungu in Freudu pa praktično ni bilo odkrito nič novega.

Temeljna potreba vsakega živega bitja je najti zadovoljstvo. Najvišje zadovoljstvo je, da ljubimo in smo ljubljeni. Brez tega nas nobeno drugo čutno zadovoljstvo ne bo osrečilo. Popolna ljubezen je večna ljubezen med dušo in Bogom. Da pa bi bila ta ljubezen resnična in zadovoljujoča, je najvišji absolut vsakemu ustvarjenemu živemu bitju dal svobodno voljo.

Če nimamo svobodne volje, smo kot roboti. Robot lahko počne neverjetne reči, ne more pa imeti odnosov, ne more ljubiti. Svobodna volja je torej nujna za pravo in osrečujočo ljubezen. Bog je svarat, popolnoma neodvisen.

Neglede kakšna je naša verska usmerjenost, če sploh kakšna, vedno, v vsakem trenutku, zavedno ali nezavedno verjamemo v marsikaj. Verjamemo lahko, da je življenje trpljenje ali radost, da nas ogroža ali podpira. Lahko verjamemo, da nismo vredni več kot bornega preživetja, ali pa, da si zaslužimo in nam pripada vse. Lahko smo prepričani, da so ljudje zlobni ali pa, da so nam dani v dar kot nosilci lekcij za naš uk ljubezni, sočutja in razumevanja …

Vera v … kaj ... v kaj verjamemo ...
Morda odgovor obsega širši spekter ... morda je pogojen z našo osnovno obliko duhovnosti... morda ...a kaj je osnovna oblika duhovnosti?

Znotraj religioznih skupin obstaja mnogo pogledov na to, na kakšen način in kdaj se bo pojavil njihov učitelj. Obstajajo različne ideje, od povsem konkretnih do zelo abstraktnih. Neka budistična sekta se na primer strogo drži dobesednega pomena starodavnega besedila, ki po legendi izvira od Gautame Bude. Po tem besedilu naj bi Buda o svojem nasledniku, Maitreji Budi, dejal, da bo prišel, ko bodo dekleta prišla v puberteto pri starosti 500 let (!).

<p>Mnogi hindujci verjamejo, da se bo nova božanska inkarnacija manifestirala kot bog Kalki, sedeč na belem konju. Ortodoksni muslimani navajajo besedilo, ki pravi, da se bo Imam Mahdi pojavil v mošeji v Damasku, kjer bo med jutranjo molitvijo dejal: "Prišel sem, dajte mi obleko." Za fundamentalistične kristjane je nepojmljivo, da bi se lahko Kristus vrnil na kakršen koli drug način kot na oblaku ob koncu sveta. Za vse te skupine je nesprejemljiv kakršen koli namig, da so te prerokbe simbolične in morda tudi popačene.

Ob misli, da rečem nekomu, da ga imam rada, se vprašam kako to vem, zakaj tako čutim in kaj to pomeni. Ali sem odkrita, je to iz mojega srca, ali pa je to fraza, ki naj bi jo rekla zato, ker je ni sem že dolgo časa. Razmišljam o tej besedi in kakšen odnos imam do osebe, kateri bi to lahko rekla. Ni potrebno, da je oseba drugačnega spola, ni potrebno, da mi je oseba seksualno privlačna in ni potrebno, da čutim kaj več kot to, da ji rečem zgolj – rada te imam.

To je zame nekaj novega. Seveda lahko rečem te besede lahko le osebam za katere vem, da bodo razumele njihov pomen na način kot jih razumem jaz.