Piše: Gaja Lašič

LJUDSKA SAMOPOMOČ v obliki lokalne izmenjave dobrin in storitev
Učenje in kreativno sodelovanje v družbeno-socialni mreži/lokalnem združenju civilne samopomoči

V današnjem prispevku vam želim približati idejo o medsebojni, lokalni, izmenjavi blaga in storitev. Opisati želim, kaj je to lokalna / civilna /družbena / socialna samopomoč / trgovina / menjava. Z izrazoslovjem in poimenovanji se ne želim vezati na noben, v svetu že obstoječ, sistem ali njegovo valuto. V nadaljevanju bom za sistem uporabljala izraz lokalna menjava ali skrajšano L-menjava, za lokalno valuto pa L-točke.

V torek, 6. junija 2006 se je z razpravo k prispevkom celotnega dneva zaključila 1. konferenca z naslovom »Družbena odgovornost in izzivi časa 2006«. Na njej je sodelovalo dvanajst slovenskih in en tuj predavatelj , ki so družbeno odgovornost predstavili iz različnih vidikov: vladnega, etičnega, podjetniškega, medijskega, izobraževalnega in raziskovalnega. V imenu predsednika RS dr. Janeza Drnovška je udeležence pozdravila Magdalena Tovornik, višja svetnica predsednika Republike Slovenije za politične zadeve, v imenu Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru pa njen dekan, dr. Rasto Ovin.

...rade pa bi volile po lastni presoji

Muslimanske ženske si želijo več politične moči, je pokazala raziskava inštituta Gallup, ki je med drugim vključevala tudi osebne pogovore z 8000 muslimankami iz različnih držav. Kar 97 odstotkov Libanonk ter 95 odstotkov Egipčank in Maročank je menilo, da bi morale ženske samostojno odločati o tem, koga bodo volile. Tako je sicer menilo le 68 odstotkov žensk iz Pakistana, vendar pa je to po svoje za tamkajšnje razmere kar veliko.

Piše: Marko Pogačnik

Človeštvo se kljub priseganju na demokratična načela vedno znova zapleta v nevarna nasprotja in posledično v vojne. Morda pa je pojem demokracije potrebno ponovno občutiti in premisliti? Kaj pa če smo pojem demokracije začeli uporabljati v nasprotju z njegovim izvirnim pomenom?

Zdi se, da pojem demokracije razumemo kot svobodo, da se lahko zavzemamo in bojujemo za resnico, ki je drugačna od tiste za katero se prizadevajo drugi. Pride do tekmovanja v katerem zmaga tisti, kateremu je naklonjena večina ljudstva. Ker si večinsko naklonjenost ljudstva vsaka od nastopajočih strank želi, kaj hitro pride do prikrojevanja in manipuliranja z dejstvi, znajdemo se v mrežah odtujenosti.

''Iskreno verjamem, da so bančne institucije dosti bolj nevarne in grozeče življenju na Zemlji kot številne dobro oborožene armade'' … Kaj mislite, kdo je avtor te izjave? Kakšen socialistični voditelj? Pa ste v zmoti, saj so to besede Thomasa Jeffersona, enega od ustanoviteljev ZDA in sodobne družbe.

Ali ste se kdaj vprašali, od kod pravzaprav izvira prosti čas? Zakaj je skupna masa dela in denarja razporejena med ljudi na Zemlji tako, da imajo eni vsega v izobilju, drugi pa z šestnajst urnim garanjem komaj pridelajo hrano zase? Zakaj si lahko eni privoščijo najboljše šolstvo in zdravstvo, drugi pa začnejo delati že pri sedmih letih ter umirajo zgarani pri štiridesetih?

Korenina tega problema seže zelo daleč. Zelo jasno vidna je postala v času iskalcev zlata, v katerem so eni cele dneve mukotrpno kopali rudnino, drugi pa s skladiščenjem in posojanjem denarja (zlata) živeli bajno na račun tujega dela. Takrat je sistem posojanja dosegel nesluten zagon. V zelo kratkem času je sistem izkoriščanja preko obresti dosegel celi svet.

Piše: Marina Butala

Spremenimo vojašnice v cvetoča polja - za bodočnost naših otrok.

Včasih so pri nas fantje vsaj v vojsko morali hoditi, da so odrasli. Zdaj na žalost niti tega nimajo. Kje naj odrastejo, če v današnjem očetu zelo pogosto nimajo moškega, po katerem bi se lahko zgledovali, da bi zrasli v pozitivno naravnane ljudi, ki gledajo na bodočnost kot na nekaj, na kar sami lahko vplivajo s svojim trudom? Mnogo očetov je dandanes razočaranih nad družbo v kateri živijo. Preveč od drugih pričakujejo in ne pomislijo na to, da bi pravzaprav sami morali nekaj za to storiti, kar želijo. Pravijo, da se vzgaja z vzgledom. Česa se torej lahko njihovi potomci moškega spola od njih naučijo? Posnemanja negativne očetove naravnanosti in temnega gledanja na bodočnost?

Ali ne bi bilo torej smiselno vpeljati novo zvrst organizacije, ki bi odigrala neke vrste vlogo vojske, toda v drugačne namene, miroljubne in bolj pozitivne? Zato da bi fantje (in tudi dekleta, ločeno seveda), ki bi se tega udeležili, postali bolj odrasli in bolj odgovorni ljudje, predvsem pa bolj zreli. Obenem pa bolj pozitivno naravnani in ustvarjalni. Predvsem zase, posledično pa tudi za druge.

Seznanjamo javnost, da dejansko stanje otrokovih pravic v Sloveniji odstopa od uradno predstavljene in da izvajajo psihično nasilje nad otroci prav ustanove, ki bi se morale zavzemati zanje: Centri za socialno delo, sodišča, sodni izvedenci …

Vsak drugi zakon se razveže. Trenutno živi v Sloveniji že 54.000 otrok v enostarševskih družinah.
Od tega samo 2% pri očetih.
15.000 otrok ne prejema nobene preživnine.

Piše: Sašo

Tako, pa je občni zbor za nami. Sodeloval sem na delavnici o socialni pravičnosti in ker je bilo kar nekaj govora o info točkah Gibanja za pravičnost in razvoj (GPR), sem se odločil, da podam osebno mnenje, oz. kako jaz vidim delovanje in namen info točke.

Mislim, da sem do sedaj edini, ki imam vzpostavljeno info točko Gibanja in v tem času se je včlanilo že kar nekaj ljudi, ki pač nimajo možnosti včlanitve preko spleta. To je tudi eden od namenov info točke in po mojem mišlenju ne edini. Ko sem sprejel ponudbo g. Drnovška za vzpostavitev info točke, sem jo sprejel z neko odgovornostjo, z namenom, da tudi aktivno sodelujem in udejanjam načela Gibanja. Mnenja sem, da lahko veliko naredimo na lokalnem nivoju in s tem pripomoremo tudi k razvoju celotne države. Info točke naj bi bile razporejene po regijah, kjer bi lahko potekale različne aktivnosti, oz. kjer bi se lahko ljudje zatekli po nasvet, pomoč, informacije...

Piše: Ranko Štingl

Socialna pravičnost je pojem, ki se uresničuje v večji ali manjši meri, ni relativna kategorija, ta ali obstaja ali je ni. Seveda z vidika tistega, ki dela korekcije v smeri vzpostavljanja le te, je razmišljanje, da je dal dovolj in tisti, ki je prejemnik misli, da je te premalo. Ampak kaj je dejstvo? To, da je uresničevanje socialne pravičnosti odvisno od ogromnega števila dejavnikov, ki vplivajo v družbi.

Piše: Rok Kralj

Potrošniška miselnost

Potrošniška miselnost temelji na predpostavki, da je človeško željo mogoče zadovoljiti z materialnimi dobrinami (zunanjimi objekti), predvsem v obliki trgovskega blaga. Potrošniško miselnost »ustvarja« mogočen ekonomsko-potrošniški sistem, ki ga sestavljajo proizvodna podjetja, trgovine, reklamne agencije, mediji, (nekatere) izobraževalne ustanove in druge institucije. Ta sistem načrtno spodbuja človekove želje in spodkopava univerzalne človekove vrednote in vrline kot so solidarnost, sočutje, spoštovanje in razumevanje drugega, medsebojna delitev itd.

Slikarka in pesnica TEA BREŠČAK se je rodila v zaselku Kozjapara v Dobravljah na Vipavskem 9.10.1895, umrla je 12. 02. 1971 v Milanu, pokopana pa je pri Sv. Petru v Dobravljah. Tea je bila peta hčerka v družini štirinajstih bratov in sestrá.

Slikarka in pesnica Tea je obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu. Šolanje je nadaljevala od 1912. leta v nemškem zavodu pri Gospe Sveti na Koroškem, v Trstu je nadaljevala trgovsko šolo in nato je kot uradnica službovala v Trstu. Od leta 1919, po poroki z zdravnikom Emanuelom Abbatistta, je bivala dve leti v Padovi, šest let v Portoguaru, nato v Milanu od leta 1928 do smrti.

Že v mladih letih je prevzela skrb za družino številnih bratov in sestrá ter nečaka. Z možem Emanuelom, dobrodušnim človekom je k sebi leta 1921 priklicala sestro Ivo in brata Mirka, leta 1929 pa tudi sestro Tonco, brata Roberta in nečaka Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke, ki je umrla takoj po njegovem rojstvu. Brat Robert in nečak Franc sta diplomirala kot zdravnika na milanski univerzi.

Zakaj se morali in etiki v času postmoderne očita netransparentnost new age-a?

Čas v katerem živimo, je v družboslovju (zlasti sociologiji), poimenovan kot postmoderna doba, doba preseganja nečesa, doba poseganja »onkraj«. Seveda vsi teoretiki ne zagovarjajo postmoderne kot »preseganja«, kot neko entiteto, ki je po kvaliteti takšna, da se lahko od prejšnji dob prikaže kot različna. Lyotard (Konec velikih zgodb), *censored*uyama (Konec zgodovine) izkazujejo kritično naravnanost do »družb blaginje«, ki se v besedilih Becka odrazijo kot družbe tveganja.

Vsekakor lahko danes tudi Zahod, ki je v preteklem procesu globalizacije veljal za dobitnika »zero sum game«, torej igre z ničelno vsoto, kjer so konstantno izgubljali »manj razviti« (teoretiki dependistas), označimo za polje bumerang efektov, torej plačevanja računov za posledice, ki so bile nenameravane in nepredvidene.

Človek sebe postavlja na prvo mesto in se imenuje »krona stvarstva«. Ostale vrste prebivalcev zemlje se ob tem zagotovo krohotajo in zvijajo od smeha. Zakaj?

Kot prvo in prvo, so živali na zemlji veliko dlje od človeka. Nadalje, imajo več potomcev kot človek in lahko preživijo atomsko vojno, brez, da sploh zatrepetajo z očmi. Poleg tega nekatere vrste lahko preživijo puberteto v nekaj urah. Mlade podgane so na primer zrele za seks že po nekaj tednih.

Tudi, ko je v igri življenjska doba, so nekatera bitja v veliki prednosti pred človekom, na primer nekateri raki doživijo starost 500 let, želve do 150 let, človek pa se takoj pohvali, ko tam ena babica doživi 120 let.

Biologi so naredili lestvico najuspešnejših vrst na zemlji. Kriteriji so bili strogi, ampak fer. V poštev so prišla samo tista živa bitja, ki imajo obraz in še niso izumrla. Faktor so določili na podlagi naslednjih kriterijev: dolžina bivanja na zemlji (v milijonih let), število potomcev letno, doba, ko je bitje spolno zrelo in življenjska doba posamezne vrste.
Poglejmo rezultate :)

Sporočilo četrtkove TV oddaje o Mercatorju na Trenjih državljanom je bilo, da se nismo poslovili od lažnih struktur polpreteklosti in da se te vlečejo v sedanjost po skoraj istih akterijih s popolnoma novo ideologijo, ki je totalitarizem in komunizem prelevila v ideologijo nebrzdanega neoliberalizma.

To ni več samo mali kapitalizem, proti kateremu se je socializem boril s svojo revolucijo in milijoni mrtvih po vsem svetu (kolhozi, kulaki, nacionalizacije, konfiskacije, masovni poboji, itd), temveč red v katerem se na novo razvija močna buržujsko meščanska kasta bogatašev milijarderjev, brez pregrad, brez soočenja z idejami pravičnosti, solidarnosti in etične zavzetosti. To ni smer, ki bi pomagala sooblikovati tržno-socialno družbo enakih možnosti. Razvija se kasta parazitov na plečih prikrajšanih in osiromaših ljudi, ki je imela podporo v oblastnikih, ki so vladali. Dovolimo si, da bodo vladali v slovenski poizvodno-tržni verigi tajkuni, katerih izvor denarja je dvomljiv in sumljiv in ga hočejo oprati v mali državici Sloveniji. Človek in interes državljanov ter zaščita domače reproverige v tem tekmovanju nimajo cene.

Državljani smo ob osamosvojitvi pričakovali bolj zdravo podlago in smisel za demokratično delovanje. Ljudje živijo na robu eksistenčnega minimuma. Prišlo je do prerazporeditve kapitala, ki so ga prigrabili samovoljni in nenasitni pohlepneži, obremenjeni s komunistično preteklostjo, ki nimajo izdelanih meril demokratičnega delovanja. Pridobili so si politične pristaše, jih izrabili kot orodje ter jih vključili v svoje delovanje, lobiranje in interese.

Piše: Bern Jurečič iz zadnje številke Karme plus

Pred dnevi smo v časopisju lahko prebrali novico, da so štirje bul mastifi na ulici sredi Ljubljane močno ogrizli nekega moškega. Ne veliko pred tem je vso pozornost Slovencev pritegnila surovost umora na Dolgem brdu, pri kateri morilec ni samo moril, ampak počel stvari, ki si jih je težko zamisliti in katerih podrobnosti povečini sploh niso prišle v javnost. Že tri leta traja nesmiselna vojna v Iraku, ki je zahtevala trideset tisoč žrtev (če med njimi seveda upoštevamo samo mrtvece, kajti žrtev je v resnici še veliko več). Še dlje traja okrutna vojna v sudanski pokrajini Darfur, kjer ne gre le za nasilje kot takšno, ampak za pravi pravcati genocid, v katerem se je zaradi poželenja po zemlji in njenih bogastvih ena etična (in politična) opcija odločila, da druge na tistem prostoru preprosto ne mara in se je je trdno sklenila znebiti. In to pravzaprav ni nič drugega kot tisto, kar se je dogajalo (in se v manjši meri še vedno dogaja) na severovzhodu Konga. In še veliko, veliko dlje trajajo prizadevanja kar dveh velikih svetovnih religij, v skladu s katerimi naj bi ljudje verovali v njihovega Boga.

To, da eni pri tem prisegajo na križ, drugi pa na meč, je samo niansa - v obeh primerih gre nedvomno za nasilje. Tako je v odvisnosti od nivoja oziroma širine pogleda vsepovsod okoli nas nasilje počasi postalo naš neizogiben življenjski spremljevalec. Toda ali drugače ne gre? Kajti na drugi strani imamo cele religije, ki uče nekaj čisto drugega, in tisoče posameznikov, ki se upajo postaviti nasilju po robu, pridigati proti njemu ter učiti svet o nenasilnem načinu življenja, da ne omenjamo stotin milijonov tistih, ki so takšni ali drugačni vrsti oziroma obliki nasilja izpostavljeni na cesti, v službi ali v "varnem" objemu domačih štirih sten, in katerih želja je samo, da bi lahko imeli - ljubi mir.

Evropska komisija je sprožila spletno razpravo v 20 jezikih o prihodnosti Evrope. Ta razprava, v katero se lahko vključijo vsi državljani, je del "Načrta D" Komisije za demokracijo, dialog in debato kot odgovor na poziv Evropskega sveta k obdobju razmisleka po negativnem izidu glasovanja o predlagani ustavni pogodbi v Franciji in na Nizozemskem.

Mojster -, preko Benjamina Crema (marec 2006)

Ko bo nastopil čas obračuna stroškov, bodo ljudje osramočeni in presenečeni nad razsipnostjo vojne. Vojna se bolj kot katera koli druga človekova dejavnost pohlepno zažre v vire in življenja. V prizadevanju, da bi premagali 'sovražnika', ni prizanešeno ničemur, vse je žrtvovano za zmago. Tako se je človek spuščal v neusmiljen boj s svojim sosedom, ne vedno v samoobrambi. Pogosto je z vojno skušal razširiti svoje ozemlje, nakopičiti bogastvo ali, kar je najbolj ostudno, dobiti sužnje. Da opišejo namen, ki je v ozadju večine vojn, ljudje lahkotno uporabljajo besedno zvezo 'vojni plen'.

......Vstopili smo v obdobje, ko se mora človek resno posvetiti končanju vojne. Človek mora razumeti, da ne obstajajo težave ali razmere, ki bi jih bilo potrebno reševati z vojno. Narodi morajo delovati enotno in za vselej končati s to uničujočo dejavnostjo, v kateri so ljudje tako zelo spretni.

......Če jim to ne bo uspelo, bodo ogrozili obstoj vrste. Na Zemlji mora zavladati mir, ni druge možnosti: v rokah imajo najsmrtonosnejše orožje vseh časov in če bi ga uporabili v večji vojni, bi uničili planet, ki bi tako za veke ostal brez življenja. Zakaj bi se izpostavljali takšni katastrofi, takšnemu koncu?

Piše: Miha Jensterle

Nekoč davno, v obdobju terorja 'prekletega komunizma', kot 'Titovo Jugoslavijo' dandanes imenujejo oblastniki in državni neo-zgodovinarji, so 'prekleti humanisti' nesebično pomagali drug drugemu. Mladina je rada delala in je kar drla na delavne akcije graniti ceste, železnice, tovarne. Vse 'plate' hiš, ki so si jih tedaj gradili delavni ljudje, tako intelektualci kot fizični delavci, so bile zgrajene solidarnostno. Prijatelji in sosedje so skupili skupaj. 'Vsi za enega in eden za vse' je bilo moto družbe. In zvečer je bil likof. In 'država' je to veselo dopuščala in podpirala. In 'gradovi' so rasli kot gobe po dežju.

'Tiranska država' je bila 'osvobodila sužnja'. 'Delo' mu je pustila kot njegovo dobrino in viške vlagala v razvoj, v socialo in v blagostanje ljudstva. Rezultati dela so ostajali lastnina delavcev. Družba je cvetela. In ljudje so si gradili in bili zadovoljni.

Razen nekaterih. Ki se z dejstvom, da so sočloveku 'enaki', niso sprijaznili.

Za objavljanje na Pozitivkah pišemo in pesnimo. Kakšno telo pa imajo ti naši izdelki? So sugestivni, nabiti s čustvi, z modrostjo, s pesniškim zanosom, z začaranostjo, globino, zanimivostjo, ostrino, jezikovno pravilnostjo in jezikovno čistostjo? Kakšen je naš odnos do njih? Ali smo jih sposobni spoštovati, se jim pridružiti, jim prisluhniti in s prišepetavanjem izreči pohvalo ali grajo? Morda z obzirnostjo izreči svojo oceno, mnenje, povedati svoje pripombe in stališče. Jih morda napadamo z vso svojo nevihto, ozkosrčnostjo, neprizanesljivostjo? Vsaki dan se soočimo s tvarinami nove vrste, ki jim namenjamo kulturniško kritiko, naše mnenje, naše občutenje. Kakšno izkustveno doživetje nam dajejo stvari, ki jih na Pozitivkah beremo? Veliko je poezije. Pozitivke bi že lahko izdale antologijo, izbor objavljenih pesmi svojih avtorjev.

Če človek s povprečno inteligenco odpre spletne strani, je pogosto očaran in se vpraša, odkod avtorji vse to jemljejo. Mnogi prispevki si zaslužijo pohvalo, nekateri prispevki pa si zaslužijo tudi grajo, motijo duševno stanje ali ne sprožijo zadostnega zanimanja, da bi jih prebrali. Takšni prispevki oropajo duha tiste dragocene radosti, da bi ob njih uživali.

Ali res ob branju prispevkov samo uživamo?

Večina povzročiteljev in žrtev oboroženega nasilja je moškega spola, največ smrtnih žrtev nasilja, ki se zgodi doma, pa je žensk. Mladi aktivisti pri Amnesty International Slovenija (AIS) in drugod po svetu so zato letošnji mednarodni teden mladih (od 27. marca do 2. aprila) posvetili akcijam za opozarjanje na problem strelnega nasilja nad ženskami. V ljubljanskem parku Zvezda bo tako danes med 12. in 17. uro potekala akcija Za nadzor orožja - proti strelnemu nasilju nad ženskami, katere namen je ne samo opozoriti, ampak tudi pozvati k ukrepanju, so sporočili iz AIS.

Iz misli dneva - Dr. Janeza Drnovška.

Ali je smiselno to, kar počnemo? Da skušamo dvigovati zavest ljudi in preko tega izboljševati svet? Seveda je. Ali ve kdo za boljši način? Ne verjamem.
Med nami je najbrž veliko dvomljivcev. Ne bodo se dali zmotiti v svojem načinu življenja, dojemanja sveta. Ne bodo dvignili zavesti. Ne bodo ustvarjali pozitivne energije. Obtičali bodo, tam kjer so: v svojih sebičnih in omejenih vzorcih razmišljanja in delovanja. Ne bomo jih premaknili. Za njih svet izven njihovega Jaza nima pomena.
Kdo bi se še ukvarjal z dobrimi deli, s pravičnostjo, ohranjanjem narave, skrbjo za revne ...To ni za ljudi, ki trdno stojijo na svetu, pravijo. Svet je takšen kot je, kdor več upleni iz njega, je na boljšem.

Piše: Miha Jensterle

Vsakdo, ki je bil slišal za Hitlerja, pozna tudi simbol nacijev - kljukasti križ. Svastiko. A 'hakenkrajca' si ni izmislil sam. Svastiko je Hitler ukradel hindujcem.

Hindujcem svastika pomeni 'kolo življenja'. Večno vpetost v življenski krog. Reinkarnacijo in spremembo. Večno kroženje in spreminjanje.

Bolečina, strah, želja in trenutni opis sveta 'zasedajo' štiri krake svastike, ki meljejo vsakega posameznika in družbo. Vrtijo, pospešujejo in 'bremzajo' planet ter 'dirigirajo' pot našega življenja, a le dokler ne stopimo iz matriksa, izven pogojenja z besedami, v katerega vstopi vsak otrok z rojstvom. Dokler se ne soočimo z življenjem samim.

In soočenje z bolečino sveta, z energijo strahu in želje, z glavnimi porivi, ki 'poživinjajo' ljudi po svetu, ni lahko. Še težje je soočenje z omejenostjo znanega. Priznati, da nevedni in agresivni in samozaverovani bebčki., kar dejansko smo, večinoma okolju 'dajemo' bolečino in strah in mu vsijujemo svojo vsevednost.

Bolečina, strah, želja in omejeno znanje o življenju so torej osnovni 'blokatorji' in 'izzivi', ki nam usmerjajo pogled in določajo razgled, kradejo 'srce' in stojijo na poti razsvetljenja – spoznanja Celosti in Celote. Zato je soočenje s 'križem' neobhodno za vsakega 'iskalca' svobode, modrosti in ljubezni.

Piše: Dr. Janez Drnovšek

Zakaj pa niso več storili do zdaj? Oni imajo vpliv na ljudi, lahko storijo več kot drugi.

Vendar do zdaj splošni nivo zavesti ni bil dovolj visok, da bi prišli do medijev in politikov, ki bi lahko spreminjali stvari na tem svetu. Lahko bi rekli, da je to začaran krog. Politiki lahko vplivajo na zavest ljudi, a izvolili so jih ljudje še na nižjem nivoju zavesti. Zato pač politiki praviloma ne odstopajo od splošnega stanja stvari. Sprejemajo obstoječa pravila igre, govorijo tisto, kar mislijo, da ljudje želijo slišati, tisto, kar govorijo vsi. Ne gredo proti vetru, saj bi jih pri prevladujoči miselnosti hitro označili za čudake. Zato vse institucije delujejo po inerciji. Tudi, če jih kdo želi spreminjati, mu to praviloma ne uspe zaradi splošne otopelosti. Večinoma vsi delujejo po liniji najmanjšega odpora, zato se stvari nič kaj dosti ne spreminjajo.

Tudi mediji delujejo tako. Prilagajajo se splošnemu nivoju zavesti. Le izjemoma kdo odstopa od tega. Mnogi pa mislijo, da je slaba novica dobra novica. Vendar slaba novica ni posredovana tako, da bi vzbujala zavest in potrebo po izboljševanju stanja, pač bolj kot ritual - kdo bo koga. Kot da je v ospredju privoščljivost, če ga kdo kaj polomi, ne pa potreba po vsebinskih spremembah. Kot da se gremo igre brez meja - iz politike se dela teater, kjer nastopajo igralci, publika pa zabavlja, žvižga, poredko celo zaploska. Medije zanima, kdo v politiki se bo spotaknil, kdo ga bo zamenjal, kdo bo v tekmi za moč bolj uspešen, skratka vse skupaj je predstava za dremajočo publiko. Toliko površnega, velikokrat slaboumnega pisanja. Sploh se ne zavedajo, kakšno odgovornost imajo, kako lahko vplivajo na nivo splošne zavesti, kako lahko vplivajo na spreminjanje sveta na boljše.